Naslov današnje tiskovne konference je “Kam Slovenija pošilja begunce”?. V naslednjih minutah pa bi se radi vprašali, zakaj Slovenija pošilja begunce tja, oziroma zakaj to počne za vsako ceno.
Predstavniki izvršne veje oblasti so zavezani absolutno in brez izjem spoštovati sledeča načela: zaščita ranljivih skupin, spoštovanje domače in mednarodne zakonodaje, ter spoštovanje mednarodnih konvencij. Žal pa se v primeru vračanja prosilcev za azil soočamo s situacijo, ko se ta načela bodisi ignorirajo, bodisi zlorabljajo, da se z njimi opraviči izgon.
Začnimo pri zagotavljanju pravic ranljivih skupin. Če pogledamo, kdo so ljudje, ki trenutno v rokah držijo odločbe o vračanju na Hrvaško, vidimo, da so med njimi nosečnice, doječe matere, družine z otroci, ki v Sloveniji obiskujejo šolo, LGBT osebe in ljudje, ki so bili na Hrvaškem deležni brutalnega nasilja, prosilci za azil, v katere so policisti merili s pištolami, jih tepli in zapirali v temne sobe brez vode in hrane po več dni, da so morali piti vodo iz WCjev. Mnogi med njimi so zaradi tega travmatizirani in potrebujejo psihiatrično pomoč.
Ali to niso ranljive skupine?
Zakaj je tako nujno deportirati nosečo žensko?
Zadnje trimesečje je za nosečnice najbolj kritično, saj se telo počasi pripravlja na porod, pogosto pa je tudi boleče, saj je plod vedno večji. V tem času je nujno,da ženske niso podvržene stresu,saj ima to nevarne posledice tako za njih kot za še vedno razvijajočega otroka. Večji stresni dogodki lahko vodijo do hujših fizičnih težav nosečnice,med drugim do povišanega krvnega pritiska, kar je v tem času zelo nevarno, saj lahko vodi do prezgodnjega poroda, hudih zapletov pri porodu, nedonošenega otroka ali v najhujšem primeru tudi v smrt otroka.
Deportacija je vsekakor večji stresni dogodek. Zakaj bi želeli tvegati?
In zakaj je nujno deportirati žensko, ki je ravno rodila in doji?
V Sloveniji je celo slovenska zakonodaja zaščitila matere, ki dojijo in sicer v 115. čelnu Zakona o delovnem razmerju, ki pravi, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji do enega leta starosti. S to primerjavo želim poudariti, da je slovenski zakonodajalec zaščitil doječo mater, v tem primeru delavko, pred tako stresnim dogodkom, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično izgube službe, saj naj bi takšen stres zelo slabo vplival na zdravstveno stanje matere in posledično tudi otroka, ki se doji. Vedno je namreč potrebno, tudi v postopkih mednarodne zaščite, paziti na najvišjo korist otroka, k čemer nas zavezuje nacionalno, evropsko in mednarodno pravo.
Če doječa mati ne more biti odpuščena, kako je lahko deportirana?
Zakaj so odločbo, da bodo vrnjeni na Hrvaško, dobili begunski otroci, ki hodijo v šolo, ki že govorijo slovensko in ki so si že našli prijatelje? To pač ne gre v otrokovo največjo korist, h kateri smo zavezani po nacionalnem, evropskem in mednarodnem pravu.
Tu smo pri točki spoštovanja mednarodnih konvencij, pri kateri si velja postaviti sledeče vprašanje: Zakaj dobivajo odločbe o vračanju ljudje, ki so bili na Hrvaškem podvrženi nasilju in ponižanju?
Načelo nevračanja je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Spoštovanje načela nevračanja nalaga tudi slovenska ustava.
O ravnanju Hrvaških represivnih organov z migranti smo v zadnjih letih slišali že veliko, z vsem je dobro seznanjeno tudi Ministrstvo za notranje zadeve, ki pa v svojih dublinskih odločbah vztrajno relativizira pojem mučenja in nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
Citiram iz odločbe:
“Pristojni organ v zvezi z navedbami prosilca o neprimernem vedenju policistov pojasnjuje, da je uporaba službenih psov ter strelnega orožja in streljanje v zrak, del nabora orodij, za uporabo katerih je policija pooblaščena in sama ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja.
“Navedbe prosilca, da se v Republiki Hrvaški ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, saj naj bi ga stradali, mu omejili gibanje v neprimerne prostore, ga udarili in s pištolo streljali v zrak, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek.”
Koncept nečloveškega in poniževalnega ravnanja je v drugih predelih Evropske unije dojet popolnoma drugače. Nizozemska je zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet v belgijskih azilnih domovih preklicala dublinske deportacije v Belgijo, saj je življenje v prenatrpanih stavbah ali celo pred njihovimi vrati nečloveško in ponižujoče. Prav tako so prejšnji teden zaustavili vse dublinske deportacije v Italijo, iz istih razlogov. Medtem ko je na zahodu že prenatrpanost v azilnih domovih smatrana kot nedopustna in so bile zaradi tega preklicane mnoge deportacije v omenjene države, Slovenija ne smatra niti pretepanja, spolnega nadlegovanja, streljanja in stradanja, česar so bili begunci deležni na Hrvaškem, kot ponižujoče in nečloveško. Priznava sicer, da se tovrstne prakse resnično dogajajo, a jih za dublinski postopek smatra kot brezpredmetne, kar je svojevrstna norost.
Ministrstvo prav tako ne priznava sodne prakse drugih evropskih držav. Iz sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, izhaja, da tako imenovani »push-backi« na Hrvaškem predstavljajo temeljno sistemsko napako v postopku azila v smislu 3(2) člena Dublinske uredbe. Poleg tega je sodišče potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se »push-backi« dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tisith osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. MNZ v zvezi z omenjeno sodbo meni, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so po dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško, čeprav omenjena sodba govori ravno o tem.
Prav tako je sklep o predaji s sodbo z dne 2. 9. 2022 odpravilo Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu, ki je ugotovilo, da prosilci za azil po dublinski predaji Hrvaški nimajo več možnosti, da se vsebinsko odloča o njihovih prošnjah za azil. Zaustavitvi dublinskih deportacij na Hrvaško so iz podobnih razlogov sledile tudi Nemčija, Italija, Nizozemska in Švica. Tudi glede teh sodb ministrstvo meni, da so brezpredmetne. Ne odstopa namreč od stališča, da so po dublinski uredbi predani begunci zagotovo sprejeti v azilni postopek in primerno obravnavani. Tukaj lahko povemo, da sta bila v zadnjih mesecih dva člana Ambasade Rog deportirana na Hrvaško in nobenega od njiju niso sprejeli v azilno obravnavo in v azilni dom. Obema so ob prihodu takoj izročili odločbo o izgonu iz države in ju pustili spati na ulici, čeprav so ponoči temperature padle pod ničlo. Tu je pomembno s tremi klicaji izpostaviti, da z deportacijo na Hrvaško begunci popolnoma izgubijo možnost, da bi se sploh še vsebinsko odločalo o njihovih prošnjah za azil. Padejo v proceduralno luknjo, v kateri je njihova možnost za pridobitev mednarodne zaščite nična, pa čeprav bi bili do nje sicer upravičeni.
Nazadnje pa se moramo posvetiti še problematiki spoštovanja domače pravne ureditve. Ministrstvo za notranje zadeve je šlo namreč pri svoji legitimaciji dublinskih deportacij še korak dlje. Upravno sodišče v Ljubljani je 17. marca 2023 izdalo sodbo v dublinskem primeru, v kateri je razkrilo, da Ministrstvo SELEKTIVNO ali celo NAROBE PREVAJA MEDNARODNA POROČILA (AIDA in EUAA) o stanju na Hrvaškem, ki jih uporablja kot dokazno gradivo, da na Hrvaškem ne prihaja do kršenja azilne in dublinske zakonodaje. Sodišče je zaznalo napačne prevode besed, izgubljene stavke oziroma cele odstavke in pavšalne povzetke, kot tak pa je prevod služil potrjevanju stališča MNZ, originalno poročilo pa je v resnici govorilo v prid prosilcu za azil, ki so ga želeli predati Hrvaški.
30. 3. 2023 je Varuh človekovih pravic izdal tudi mnenje glede pobud dveh prosilcev za azil, ki so ju želeli deportirati po Dublinu na Hrvaško in v Bolgarijo še preden je bilo na Vrhovnem sodišču odločeno o njuni protožbi glede deportacije in prošnji za začasno odredbo.
Varuh je pobudi spoznal kot utemeljeni. “Kot izhaja iz navedb v pobudah in prejetega pojasnila MNZ, ministrstvo po trenutni praksi ne čaka na pravnomočnost odločitve sodišč o začasni odredbi, temveč že po prejemu zavrnilne sodbe Upravnega sodišča pristopi k predaji tujca po Dublinski uredbi. Iz pojasnil MNZ sicer izhaja, da v zadnjem letu do predaj v takšnih primerih ni prišlo, ker so tujci že pred tem samovoljno zapustili azilni dom. Vendar navedenega ne gre razumeti, kot da obravnavana praksa na osebe ni imela negativnega učinka, saj je razumno domnevati, da je do samovoljnih zapustitev v mnogih tovrstnih primerih prišlo ravno zaradi strahu pred napovedano predajo po Dublinski uredbi.
K temu je Varuh dodal, da glede na razpoložljive informacije o ravnanju z iskalci azila na Hrvaškem (kamor naj bi vračali prvega pobudnika) kot tudi v Bolgariji (kamor naj bi vračali drugega pobudnika) trditve pobudnikov o nevarnosti, ki bi ji bila izpostavljena s predajo, ne gre šteti za očitno neutemeljene. Tako obstaja verjetnost, da sta bila pobudnika zaradi ravnanja ministrstva ne le omejena pri izvrševanju svojih pravic do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva, temveč je bila s tem tudi dejansko ogrožena njuna pravica iz 3. člena EKČP (prepoved mučenja).“
Varuh je Ministrstvu priporočil, da naj v izogib kršenja človekovih pravic in ustvarjanja nepopravljive škode za posameznika prakso spremeni tako, da s predajo prosilca za azil po dublinski uredbi drugi državi članici počaka do končne odločitve sodišča glede začasne odredbe. A Ministrstvo za notranje zadeve se z ugotovitvami Varuha človekovih pravic NE STRINJA, zato so v uradnem odgovoru na Varuhov dopis odgovorili, da “bodo ŠE NAPREJ POSKUŠALI IZVAJATI PREDAJE PO DUBLINSKI UREDBI KOT DO SEDAJ.”
Kako je zdaj torej s pravnim varstvom, ki naj bi pripadal vsem beguncem, ki prestopijo slovensko mejo in tukaj zaprosijo za azil in h kateremu je Slovenija zavezana po mednarodnem azilnem pravu?
Naj se še enkrat torej vrnem k vprašanju ZAKAJ. Zakaj je Sloveniji tako pomembno, da vrne teh nekaj deset ljudi na Hrvaško, da je pripravljena hoditi po robu zakona, ponarejati mednarodna poročila, ter ignorirati evropsko sodno prakso in Varuha človekovih pravic? Zakaj je tako pomembno deportirati Chrisa, Marie, Chako, Ghislaina, Olivierja? Ki ne želijo nič drugega, kot ostati v Sloveniji, delati, biti na varnem.
In prav ob postavljanju tega vprašanja vedno prejmemo paradoksalni odgovor: te deportacije je potrebno izvajati, ker da moramo spoštovati evropsko zakonodajo in evropske direktive. Namesto da bi zakoni in regulacije ščitili najranljivejše, se na njih sklicuje, ko je ranljivim osebam potrebno odreči pravico do zaščite. Zato naj na tem mestu izpostavim eno zelo pomembno in morda za mnoge šokantno dejstvo:
Izvajanje dublinske uredbe je področje politike in ne prava. Kot vidimo tako pri nas kot drugod po Evropi, se vračanja po dublinu prakticirajo selektivno, določbe pa se interpretira v skladu z vsakokratnimi interesi držav. Povedano drugače: Dublin ni sveta beseda, ki se je morajo države držati kot božjih zapovedi. Če se Slovenija odpove deportaciji nekaj deset beguncev, je ne bodo izključili iz Evropske unije. Še več, dublinski zakonik vsebuje t.i. diskrecijsko klavzulo (17. člen dublinskega zakonika), ki državam dovoljuje v kateri koli točki postopka prevzem pristojnosti za azilne prošnje na podlagi sočutja in humanitarizma.
In če smo povsem iskreni, je Dublin v prvi vrsti politični mehanizem, s katerim bogate evropske države severno od nas poljubno zapirajo in odpirajo dotok delovne sile. Nič nas torej ne sme presenečati, da je Nemčija lani, od skoraj 70.000 izdanih dublinskih odločb, izvedla le 6000 deportacij, in to ravno v času, ko so mediji polni novic, da Nemčija krvavo potrebuje tujo delovno silo. V Sloveniji kljub velikim besedam o povečevanju privlačnosti za tuje delavce podobne politične volje zaenkrat nismo zmogli, niti v primeru ljudi, ki so se v kratkem času že vključili v okolje, si našli prijatelje, se naučili osnov jezika… Nismo našli niti politične volje, da zaščitimo najranljivejše med njimi, torej begunce, in jim omogočimo čim hitrejši začetek novega življenja.
To, ali bo država po dublinski uredbi izgnala Marie, Chako, Ghislaina, Chrisa, Olivierja in ostale, ni stvar prava. Je stvar politične odločitve. In politična odločitev je lahko tudi takšna, da ti ljudje ostanejo pri nas. Na predstavnikih vlade pa je, da jo sprejmejo.
Ambasada Rog
Leave a Reply