Z iniciativo prosilcev za azil skupaj s številnimi civilnodružbenimi organizacijami že več mesecev opozarjamo, da so deportacije, ki jih Slovenija izvaja na Hrvaško, izredno nevarne. Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za notranje zadeve in širši javnosti smo posredovali pričevanja in poročila o hudih kršitvah človekovih pravic prosilcev za azil s strani hrvaške policije. Ministrstvo smo pozvali k previdnemu ravnanju in upoštevanju temeljnih humanitarnih načel – prosilci za azil so namreč izredno ranljiva skupina, soočajo se s travmami, boleznimi in hudimi stiskami, zato jim je potrebno zagotoviti čim hitrejši dostop do zaščite, ne pa jih izpostavljati travmatičnim deportacijskim postopkom v državo, kjer so bili deležni sistemskega nasilja.
Žal pa kljub obljubam ni prišlo do pravočasnih ukrepov, zaradi česar smo bili ta mesec priča tragičnemu dogodku. Noseča prosilka za azil, ki se je več mesecev na sodišču borila proti deportaciji na Hrvaško, je zaradi komplikacij pri porodu skupaj z dojenčkom pristala v kritičnem stanju. Pri predčasnem porodu je imela odstop posteljice in pri carskem rezu izgubila veliko krvi, njenemu novorojenemu otroku pa je bil ustavljen dotok krvi in kisika, zaradi česar več minut ni dihal. Pri tem je prišlo do poškodbe možganov in kritičnega stanja večih telesnih organov. Oba sta že ves mesec hospitalizirana, otrok pa bo trpel posledice do konca življenja.
Ob tragičnemu zapletu pri porodu bi lahko zamahnili z roko, češ da gre za medicinsko naključje in da to nikakor ni problem države. To bi držalo, ko ne bi bilo pristojno ministrstvo večkrat opozorjeno, da utegne povečevanje stresa povezanega z deportacijo na Hrvaško resno vplivati na zdravje matere in otroka. To je bilo odločevalcem pojasnjeno v pritožbi proti deportaciji na Upravno sodišče, jasno jim je bilo sporočeno tako mnenje ginekologinje kot zdravnika v azilnem domu. Še več, o konkretni situaciji smo spregovorili tudi na javni konferenci o deportacijah in javno sporočili pristojnim sledeče: “Zadnje trimesečje je za nosečnice najbolj kritično, saj se telo počasi pripravlja na porod, pogosto pa je tudi boleče, saj je plod vedno večji. V tem času je nujno, da ženske niso podvržene stresu, saj ima to nevarne posledice tako za njih kot za še vedno razvijajočega otroka. Večji stresni dogodki lahko vodijo do hujših fizičnih težav nosečnice, med drugim do povišanega krvnega pritiska, kar je v tem času zelo nevarno, saj lahko vodi do prezgodnjega poroda, hudih zapletov pri porodu, nedonošenega otroka ali v najhujšem primeru tudi v smrt otroka. Deportacija je vsekakor večji stresni dogodek. Zakaj bi želeli tvegati?”
Ta opozorila niso bila upoštevana. Namesto, da bi ministrstvo za notranje zadeve uporabilo vzvode, ki jim jih prav za takšne primere jasno nudi Dublinska uredba, torej diskrecijsko klavzulo, po kateri lahko vsaka članica EU prevzame pristojnost za obravnavo prošenj za azil podanih na njenem ozemlju, je vztrajalo pri deportaciji, nosečnica pa je bila nato podvržena več mesecem stresnih sodnih postopkov, zaslišanj in negotovosti o tem, kdaj bo po njo prišla policija. Na enako nehuman način so jo obravnavala tudi Upravno in nato Vrhovno sodišče, ki je zahtevalo dokaze, da gre za rizično nosečnost. Naj poudarimo, da se vse naštete institucije vseskozi zaklinjajo, da primere obravnavajo individualno in da v Sloveniji ni sistematičnega vračanja na Hrvaško, vsi pa so deležni sodnega varstva. Ob tem se sprašujemo, kaj točno pomenita individualna obravnava in sodno varstvo, ko niti noseča ženska ni deležna zaščite pred deportacijo v državo, kjer je bila dokazano deležna nasilja in kjer ji ob vrnitvi grozi izgon iz EU? Te dvome še dodatno dviga dejstvo, da sta mati in njen novorojeni otrok še vedno v deportacijskem postopku in jima bo po izpustu iz bolnice še naprej grozila vrnitev na Hrvaško!
Menimo, da gre za popolno odpoved sistema, ki je ustvarjen in financiran z namenom, da nudi zaščito ljudem, ki jo potrebujejo. Dotični primer jasno kaže, kako daleč stran od tega namena se je odmaknilo Ministrstvo za notranje zadeve – v smeri humanosti ni zmožno najmanjšega koraka, v smeri izgona pa je pripravljeno iti tudi do skrajnosti. Ta sicer res izstopajoči primer še zdaleč ni edini – zgodovina slovenskega azilnega sistema je polna iskalcev zaščite, ki jim je bilo tekom nesmiselnih postopkov trajno uničeno fizično in duševno zdravje. In tudi v tem trenutku je v azilnem domu še več oseb, ki so podvrženi enakim mučnim procesom in ki se soočajo s hudimi travmami, stresom in boleznimi zaradi strahu pred vračanjem na Hrvaško. Na svojo nevzdržno situacijo opozarjajo že mesece, deportacije pa ostajajo njihova realnost, kljub temu da so že vključeni v slovensko družbo.
Pokazala pa se je tudi prepočasna in nezadostna odzivnost poslancev in vlade, ki imajo prav tako že mesece na mizah pobude in praktične predloge za prekinitev deportacij na Hrvaško, a v vsem tem času še niso našli odločnosti, da bi sprejeli edino humano odločitev. Noseča begunka in njen otrok sploh nista edini žrtvi te neodločnosti in birokratizma – ali bo vlada čakala na nove žrtve, ali bo le izpeljala obrat v migracijski politiki, ki je bil obljubljen že v koalicijski pogodbi? Za njih en mesec ne pomeni veliko, za ljudi, ki morajo ta čas preživeti v skrajni negotovosti, pa je vsak dan lahko usoden.
Člani Ambasade Rog
V Ljubljani, 28.6.2023
Leave a Reply