Pozdravljeni! Moje ime je Ghislain Murinzi. Prihajam iz Burundija, kjer sem delal za Rdeči križ, v Slovenijo pa sem prišel pred enim letom. Zbežal sem pred preganjanjem, a tudi to zadnje leto v Sloveniji je bilo zame kar turbulentno. Kmalu po prihodu so mi namreč povedali, da bom moral nazaj na Hrvaško, kjer so me hudo maltretirali policisti.
S prijatelji smo veliko protestirali proti temu, a mi je vseeno nekega dne odvetnica sporočila, da me bodo čez tri dni odpeljali skupaj še z enim fantom. Na tisti dan je prišlo pred azilni dom veliko ljudi, ki so želeli, da ostaneva. Prišli so begunci, aktivisti, novinarji, politiki, sindikalisti, profesorji in študentje in z nama stali v mrzlem jutru. Dve prijazni ženski sta prinesli verigo in se priklenili na moje roke. Ena je bila gospa Aleksandra, ki je pomembna aktivistka za ljudi v Sloveniji, ki so jih izbrisali iz sistema, druga pa je bila gospa Nataša, ki je poslanka v parlamentu. Veliko ljudi je imelo govore. Gospod Irfan je recimo govoril o ljudeh, ki so celo življenje živeli v Sloveniji, pa so jim vzeli dokumente in jih deportirali na Hrvaško, kjer so mnogi umrli v vojni. Ker je bil on eden izmed teh ljudi, ki so jih želeli deportirati, se je zavzel za naju in razložil, da takšne deportacije niso pravične. Tudi drugi so povedali, da je potrebno vračanja na Hrvaško ustaviti.
Ko je bilo konec govorov, smo šli pred Vlado. Tam smo vzklikali: “Tukaj smo!”, da bi nas slišali, a na Vladi nas ni nihče slišal. Potem smo odšli še pred Parlament, kjer se je prišla z nami pogovarjat predsednica državnega zbora. Obljubila je, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da nas zaščiti.Nikoli v življenju ne bom pozabil tega dne. Niso me odpeljali.
Zdaj že skoraj šest mesecev delam za firmo DSV v skladišču gum v Kranju. Pred kratkim sem opravil izpit za viličarja. Hkrati delam tudi za casting agencijo in sem imel že veliko priložnosti snemati kot statist ali model. Učim se slovenščine. Igram košarko in imam veliko prijateljev.
Vse kar si želim je, da bi živel varno življenje, delal ter prispeval k razvoju Slovenije, ki je postala moj novi dom.
Rad pa bi, da slovenska vlada končno prepozna naš potencial in se osredotoči na to, da nas bo bolje sprejela in vključila. Mi smo veliko več kot varnostno vprašanje, v kar nas želijo spremeniti mediji in policija. Smo prijatelji. Delavci. Učenci. Prostovoljci. Športniki. Umetniki.
Nobene potrebe ni, da se ubija ljudi z vračanjem na Hrvaško. Tukaj smo, tukaj delamo, tukaj se učimo, tukaj plačujemo davke. Mediji pišejo o nas slabe stvari, a vsi ljudje, s katerimi imamo v resnici opravka, nas imajo radi. Vprašajte jih.
Hvala za vašo pozornost.
Ghislain Murinzi
Leave a Reply