Danes smo na vlado RS in pristojna ministrstva poslali sledeče javno pismo:
Spoštovani predsednik vlade Dr. Robert Golob!
Pred kratkim smo obeležili prve pol leta po katastrofalnih poplavah, ki so poleti prizadele Slovenijo. Ob tej priložnosti ste v nagovoru zbranim na Brdu pri Kranju poudarili: “Šele v nedeljo, ko sem šel prvič med ljudi, sem začel verjeti, da lahko naredimo čudež, da lahko po tako katastrofalnih poplavah pridemo ven kot narod močnejši, in ta čudež ste omogočili vi, ta čudež ste vi in samo zaradi vas, ki ste dajali upanje, ne samo ljudem na terenu, ampak tudi meni, ko sem prišel na teren, da bodo lahko stvari nekoč spet take, kot so bile, ali pa celo še boljše.” Vsi, ki smo kot prostovoljci sodelovali pri sanacijskih akcijah, lahko zgolj prikimamo vaši trditvi – ljudje so s požrtvovalnim delom dejansko naredili čudež. Veseli nas, da ste tudi sami prepoznali ta izjemen doprinos javnih struktur in prostovoljcev, ter jim namenili besede zahvale.
Ob tem pa ne moremo mimo skupine prostovoljcev, ki za svoje požrtvovalno delo ni prejela zahvale države, pač pa sankcije. Govorimo seveda o prosilcih za azil, ki so po poplavah v velikem številu pomagali na terenu (https://ambasada-rog.si/2023/08/25/gradimo-solidarnost-utrinki-z-delovnih-akcij/). Pri tem ni šlo zgolj za enkratno ali simbolno pomoč – prosilci za azil so na lastno pobudo organizirali skupinske akcije in na najbolj zapostavljenih območjih pomagali več tednov. Najbolj aktivni so bili v Sneberjah, kjer so tekom del zgradili tudi pristne vezi s prebivalci – koordinatorica prostovoljcev Tina Hajdinjak je njihov doprinos na tiskovni konferenci (https://www.rtvslo.si/slovenija/prosilci-za-azil-zelijo-delati-in-pozivajo-k-ustavitvi-deportacij-mnz-ne-gre-za-deportacije/684344) opisala s temi besedami: “Delali so skoraj brez počitka, do poznega večera. Jaz sem jih včasih morala vleči domov ob desetih zvečer… Torej, rada bi potrdila, da ti fantje, ki jih vidite za mano, so res tako zelo pripomogli k obnovi Sneberij. Pa ne samo to, pokazali so, da znamo skupaj živeti. Vzpostavili so most med ljudmi, ki so se jih bali, in njimi.”
Žal pa ta izjemna zgodba o povezovanju ljudi nima srečnega konca. Številni prostovoljci so namreč kmalu za tem prejeli odločbe o izgonu. Danes, šest mesecev kasneje, se država še vedno ni odločila za obravnavo njihovih azilnih prošenj, ampak jih je pričela enega za drugim deportirati. Kljub temu, da so zaposleni, kljub temu, da so opravljali izjemno pomembno vlogo v Sloveniji, ko jih je ta potrebovala, in kljub temu, da njihovo delo, znanje in zagnanost Slovenija potrebuje še danes. Isti ljudje, ki so lahko pred nekaj meseci skupaj z državljani pomagali obnavljati Slovenijo, danes živijo v uničujoči negotovosti in strahu, da bo po njih prišla policija.
Pri tem ne gre zgolj za kak administrativni zaplet, ampak za zavestno (ne)ukrepanje vlade. Ta je bila večkrat opozorjena na problem s strani prosilcev za azil, prostovoljcev, nevladnih organizacij, sindikatov in gospodarskih združenj, a do danes še ni reagirala. Še več, vlada je bila jasno opozorjena, da so po t.i. dublinskemu zakoniku deportacije prosilcev v drugo državo članico možnost, ne pa tudi obveza države (https://neja.sta.si/2756). Ta lahko v katerikoli fazi postopka sprejme odločitev, da določenih prosilcev ne bo predala drugi državi članici, ampak bo sama obravnavala njihove prošnje za azil. Vlada se je torej očitno zavestno odločila, da te opcije ne bo niti preučila, pač pa bo ne glede na okoliščine posameznikov prav vse po vrsti deportirala. Medtem ko v drugih državah za podobne prispevke k družbi tujcem podeljujejo celo državljanstvo, se pri nas vlada ne more odločiti niti za tako minimalen ukrep, kot je preklic deportacije.
Danes se te deportacije odvijajo skoraj dnevno. Mi, ki smo sodelovali pri delovnih akcijah in s prve roke videli prosilce za azil garati na poplavnih območjih, ob tem ne moremo tiho gledati. Ne moremo sprejeti, da se država na tak način znaša nad ljudmi, ki so toliko naredili za naše skupnosti. Naša želja je, da je prispevek vseh delavcev cenjen in prepoznan, ter da se med njimi ne dela razlik. Deportacije prostovoljcev mečejo temno senco na sicer pomemben skupen dosežek in na solidarnost, ki smo je bili ob tej priložnosti v Sloveniji sposobni. Ali je takšne solidarnosti sposobna tudi vlada?
S pozivom k takojšnemu ukrepanju in obravnavi vseh prosilcev za azil, ki so pomagali v poplavah in so tukaj tudi že več mesecev zaposleni in prispevajo k družbi, vas lepo pozdravljamo.
Za vsa dodatna pojasnila in dokazila smo vam na voljo, priporočamo se tudi za sestanek na to temo.
Ekipa Ambasade Rog
Leave a Reply