Dovolj dober za restavracijo Ane Roš, ne dovolj dober za Slovenijo

Rodil sem se v Maroku, v revni berberski družini iz geta. Ni nam bilo lahko in komaj smo shajali. Že kot otrok sem moral delati, da smo lahko preživeli – pobiral sem smeti po ulicah. Osnovno šolo sem zaradi dela in problemov opustil že nekje v petem razredu. Kmalu me je ponovačila lokalna mafija in zanje sem moral početi ilegalne stvari. Zaradi težav, v katere sem se zapletel na ulici, sem moral pobegniti, saj bi me sicer pripadniki te mafije ubili. 

Še ne polnoleten sem tako prišel v Slovenijo. To je bilo leta 2017. Tukaj sem zaprosil za azil. Bil sem vesel, da sem na varnem in trdno sem se odločil, da se bom izvlekel iz prekletstva bede in da bom svoje življenje postavil na noge. Obiskoval sem šolo in se učil slovenskega jezika. Takoj ko sem dobil delovno dovoljenje, torej po devetih mesecih, sem pričel delati. 

Moja prva služba je bila v restavraciji. Popolnoma nič nisem vedel o delu v kuhinji, a sem se hitro učil. V prihodnjih letih sem zamenjal več restavracij in se v vsaki naučil nekaj novega ter tako pridobil veliko izkušenj. To me je pripeljalo do tega, da so me zaposlili v Hiši Franko, ki jo vodi najboljša kuharica v Sloveniji Ana Roš. Najprej sem pomival posodo, nato sem bil pomočnik v kuhinji, na koncu sem že pripravljal solate in sladice. Zelo sem hvaležen za to izkušnjo, saj sem se tam naučil, kako organizirati kuhinjo, čas in tudi samega sebe. Disciplina v življenju je zelo pomembna in tega v getu kot otrok nisem mogel pridobiti. Nasploh so bili v Hiši Franko zelo prijazni z mano. Večina mojih sodelavcev je bila tujcev kot jaz. 

Po mnogo letih bivanja tukaj pa je tudi mene doletel tisti grozni moment, katerega se bojimo vsi begunci. Dobil sem zavrnitev svoje prošnje za azil. Rekli so mi, da nisem prinesel dokazov, da sem ogrožen. Potreboval bi dokumente, fotografije in podobno. Ničesar jim nisem prinesel. Le kako bi? Moji starši so nepismeni, nobenih dokumentov nismo hranili. Fotografij nismo imeli, saj ni nihče v družini imel pametnega telefona. Samo moj oče je imel telefon, majhno Nokio. Ni bila pametna. 

Našel sem odvetnico, ki mi je pomagala vložiti prošnjo za enotno dovoljenje za bivanje in delo na Upravni enoti. Ker sem bil zaposlen, bi rad ostal tu vsaj kot delavec, če že ne morem dobiti statusa begunca. A pred kratkim so mi rekli, da za to dovoljenje ne morem zaprositi v Sloveniji… najprej bi moral oditi v Kairo v Egiptu in tam oddati prstne odtise. Ker je tak zakon. Vsak delavec, ki vlaga prošnjo za prvo dovoljenje za bivanje, mora oddati prstne odtise na slovenskem veleposlaništvu izven Evropske unije, ki je pristojno za njegovo državo. Zame torej v Kairu. 

Pozanimal sem se, kako bi lahko odšel v Egipt. Povedali so mi, da lahko dobim vizo za Egipt samo v državi, kjer imam prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Tega v Sloveniji nimam, saj mi niso odobrili azila. Torej bi se moral vrniti v Maroko. V Maroko ne morem, saj bi me tam ubila mafija. A če ne uspem priti do Kaira, bom ostal brez veljavnega dovoljenja za bivanje v Sloveniji in me bo ta prav tako deportirala v Maroko.

Ne razumem. Tukaj sem že 7 let. Ves čas pridno delam. Plačujem davke. Nikoli nisem storil kaznivega dejanja. Zdaj pa mi pravijo, da ne morem ostati in nadaljevati z delom.    

Prišel sem kot otrok. Kljub težki situaciji in dejstvu, da sem bil sam, prav sam na svetu, sem se postavil na noge. Tako kot sem si obljubil. Vrti se mi ob misli, da me bo neka birokratska ovira vrgla nazaj na začetek.

Youness, Maroko

#Tukaj_smo

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*