Pozdravljeni.
Moje ime je Shaka in prihajam iz Burundija. V Slovenijo sem prispel pred letom in pol. Prvih devet mesecev tukaj sem živel v nenehni negovotovosti, saj so mi sporočili, da me bodo poslali na Hrvaško. Tam sem imel grozno izkušnjo, saj so policisti poslali nad nas pse in streljali v zrak, zato se nisem želel vrniti. Rekli so mi, da me bodo odpeljali kljub temu, da se učim slovenščine in da hodim v službo. Ne razumem najbolje politike te države, ki veliko govori o integraciji, v praksi pa ljudi, ki se trudijo, kaznuje z izgonom. Na ta način tujcem v resnici sporočajo, naj se ne trudijo vključevati se, ker nima smisla. Mislim, da bi bilo veliko bolj koristno za vse, če bi ravnali drugače.
Na koncu le nisem bil deportiran in pred kratkim sem dobil status begunca, zaradi česar sem zares vesel, saj lahko končno začnem graditi svoje novo življenje. Imam službo, imam prijatelje, sem zelo aktiven. Imam veliko načrtov za prihodnost, ki jih želim uresničiti.
V nadaljevanju pa bi vam vseeno rad govoril o nekaterih neprijetnih plateh življenja tukaj.
Velikokrat se je na avtobusu zgodilo, da sem hotel komu odstopiti sedež. Vstal sem se in ponudil prostor, pa se niso vsedli ampak so se premaknili drugam. Ali pa sem se pomaknil proti oknu in ponudil sedež poleg sebe, pa tudi niso želeli prisesti. To mi vedno pusti tak neprijeten občutek, kot da mislijo, da sem umazan ali kužen.
Velik šok sem doživel tudi, ko sem na Petrolu kupil vstopnico za dogodek v Cvetličarni, ko pa smo s prijatelji prišli do dvorane, nas niso spustili noter. Varnostniki so nam pregledali dokumente in rekli, da ne sprejemajo prosilcev za azil. Odšli smo do blagajne in zahtevali, da naj nam vrnejo denar za vstopnice, pa so nam rekli, da naj gremo na parkirišče in jih probamo komu prodati. Naj dodam, da Cvetličarna sploh ni edini klub, kjer nam niso dovolili vstopiti. Po službi nam je za oddih in druženje torej na voljo samo park. Pa še v parku se je neka gospa pritoževala, da motimo njenega psa, ko lula.
V službi se dobro počutim. Imam super ekipo sodelavcev in se razumemo. Ampak nimajo vsi te sreče. Moj prijatelj, s katerim sva si delila sobo v azilnem domu, je vedno prihajal iz službe obupan, saj so ga sodelavci ves čas zmerjali in poniževali, enkrat so celo lajali, kot da je pes, in se pri tem smejali. Rekel jim je, da če mislijo, da smo Afričani živali, potem naj si kaj preberejo in bodo izvedeli, da celotno človeštvo izvira iz Afrike in da smo vsi pravzaprav ista vrsta živali. Zaradi tega nadlegovanja je hotel pustiti službo, pa sem mu svetoval, naj se ne ozira na takšne opazke in naj ne reagira. Pomembno je, da se v takih trenutkih spomniš kdo si in da te nihče ne more prepričati v to, da si manjvreden.
Rad bi povedal, da je vse, kar si želimo, da bi živeli v miru in dobrih odnosih z drugimi. Nismo živali in nismo kriminalci. Smo delavci in predvsem smo ljudje, ki ničesar nikomu ne jemljemo, ampak veliko tudi prispevamo. Tukaj dodajam, da so za občutek konflikta med nami in ostalimi prebivalci krivi predvsem mediji in vlada, ki nas obravnavajo kot nekakšno grožnjo. Bilo bi bolje, če bi nas predstavili kot to, kar smo. Dobro bi bilo za nas, saj nas ljudje več ne bi grdo gledali. Dobro pa bi bilo tudi za Slovence, saj bi se znebili praznega strahu in bi živeli bolj mirno in zadovoljno.
Shaka, Burundi
Leave a Reply