Pozdravljeni. Ime mi je Jacob Yong in prihajam iz Južnega Sudana, najmlajše države na svetu. Po poklicu sem pastor anglikanske cerkve. Imam status begunca. Delam v skladišču.
Južni Sudan je postal samostojna država v letu 2011. Kmalu za tem je tam izbruhnila državljanska vojna zaradi spora med predsednikom in podpredsednikom. Razdelila sta državo in obe strani sta poskušali rekrutirati ljudi, da bi se borili en proti drugemu. Mnogi fantje so se pridružili kaki vojski, pa se niso nikoli vrnili. Takrat sem bil na teološki fakulteti. Želeli so, da se pridružim neki milici, a nisem želel pobijati ljudi iz drugih plemen. S celo družino smo zato zbežali v Ugando. Čez nekaj let so naznanili mir, zato sem se vrnil. A v resnici se ni nič izboljšalo, spopadi so se kmalu nadaljevali in moral sem ponovno pobegniti. Tokrat sem odšel proti Evropi.
V Slovenijo sem prvič prišel leta 2021. Ničesar nisem vedel o tej državi. Prijatelji so mi svetovali, naj z njimi odidem naprej proti zahodu. Tukaj ni bilo nikogar iz Južnega Sudana in bilo me je strah, da bi ostal sam, zato sem se jim pridružil. Šli smo do Belgije, a Belgija ni želela sprejeti moje prošnje za azil in deportirali so me nazaj v Slovenijo. Tokrat sem se odločil, da bom ostal. Tudi če sem sam. Odločil sem se premagati ta strah.
Kmalu sem spoznal veliko prijaznih ljudi in se začel počutiti bolje. Vsak človek, ki me spozna, najprej misli, da sem mnogo mlajši, kot sem v resnici. Star sem 41 let, a vsi mislijo, da jih imam 20. Ko izvejo mojo starost, se vsi čudijo, a sem se tega že navadil.
Ko sem pridobil delovno dovoljenje, sem takoj odšel na agencijo za delo, da mi poiščejo službo. Povedal sem jim, da sem teolog in da bi rad delal v knjižnici. Rekli so mi, da mi takšne službe ne morejo najti, saj še ne govorim dovolj dobro slovensko. Ker sem videl, da z delom v moji stroki ne bo nič, sem se nato zaposlil v skladišču podjetja DPD. Na delovnem mestu mi je všeč, saj imam sodelavce iz najrazličnejših držav. Prihajajo iz Sirije, Palestine, Gvineje, Etiopije, Eritreje, Ukrajine, Burundija, Nigerije, Gane, Burundija… Veliko se smejimo in pomagamo en drugemu. Sem pa zelo shujšal, saj je delo zelo težko.
V Sloveniji nisem imel veliko slabih izkušenj. Samo nekaj. Pa ne bi rad govoril o njih. No, mogoče jih lahko vseeno omenim. Enkrat sem čakal v vrsti na eni izmed državnih institucij, ni važno kateri, narobe sem se postavil v vrsto, pa je ven prišla uradnica in začela pred vsemi kričati: “Tukaj je Slovenija, kaj ti ni jasno, tukaj je Slovenija!” Bil sem zelo osramočen.
Druga takšna zadeva se je zgodila na eni drugi državni instituciji, spet ni važno kateri. Uradnica mi je rekla, da sem zagotovo len in da je moja družina zagotovo lena in da ne znamo nič delati. Vstal sem iz stola in ji rekel: “Hvala lepa, ne potrebujem vaše pomoči.” Spet sem osramočeno odšel. Od takrat naprej se trudim, da sem popolnoma samozadosten in da ne potrebujem nobene usluge s strani države. Ne želim se pokazati ranljiv pred njimi.
Kmalu po teh dveh dogodkih se mi je začelo dogajati, da se ponoči zbujam iz hudih nočnih mor. Tudi čez dan se počutim tesnobnega. Ves čas mislim, da je nekje nekdo, ki misli slabo o meni ali mi bo naredil nekaj slabega. Ne vem, zakaj se mi to dogaja. Ko se mi to zgodi, začnem moliti in samo molim in molim in molim in upam, da bo hitro mimo.
Želim si, da bi bil bolj močan. In da bi lahko pomagal tudi drugim beguncem. Želim se pogovarjati z njimi, jih opogumljati in podpirati. Moramo se pogovarjati o problemih. Trenutni problemi so nestabilnost v svetu, tako ekonomske kot varnostne. Varnostni problem pa niso begunci, ampak vojne in druge okoliščine, iz katerih ljudje bežimo. Boriti se moramo za mir in za ekonomsko pravičnost.
Naj za konec še navedem svoje želje za prihodnost. Želim si, da bi lahko nadaljeval delo kot pastor, saj je to moje poslanstvo. Želim, da bi se poročil in si ustvaril družino. Želim, da bi vse ljudi obravnavali s spoštovanjem, ki si ga zaslužijo. Ne glede na barvo kože ali papirje, ki jih držijo v rokah. Želim, da bi bil na svetu mir. Morda svetovni voditelji, ki ustvarjajo vojne, ne vedo, kaj je pomen miru. A mi, ki prihajamo iz vojne, vemo.
Hvala za pozornost,
Jacob Yong, Južni Sudan
Leave a Reply