Moje ime je Olivier in prihajam iz Burundija. Po poklicu sem psiholog. V Slovenijo sem prišel, da bi zaprosil za azil.
Na začetku sem imel veliko težav, saj so me želeli deportirati na Hrvaško, toda s pomočjo tovarišev in s pomočjo Boga me niso odpeljali. Še vedno pa nisem dobil azila, zato moje bivanje tukaj še ni zares urejeno. Kljub temu delam in se učim slovenščine. Res bi rad ostal tukaj, saj imam rad to državo.
Takoj ko sem dobil delovno dovoljenje, sem začel iskati delo. Ker sem živel v azilnem domu v Logatcu, je bilo to precej težko, saj tam ni veliko služb, ki bi jih lahko opravljali brez dobrega znanja jezika. Zaprosil sem za dovoljenje, da se preselim v Ljubljano. Tukaj je bilo lažje. Takoj sem dobil službo v KFC-ju, restavraciji s hitro hrano. Poslali so nas na uvajanje v Maribor in nam tudi uredili prenočišče v nekem hostlu. Tam smo ostali okoli dva meseca. Naučili so nas vsega dela, pa tudi slovenščina mi gre zdaj veliko bolje. V službi se dobro počutim, saj se s sodelavci dobro razumemo. V prihodnosti bi seveda rad ponovno opravljal delo psihologa.
Zaenkrat sem zelo zadovoljen s stvarmi, kakor so. Služba mi pomaga, da zvečer zaspim mirno in da vidim luč na koncu tunela. Mislim, da bi morali tudi ostalim beguncem iz Logatca pomagati, da se preselijo v Ljubljano in da začnejo delati. Ko delaš, prispevaš k družbi in zaradi tega ne zapadeš v depresijo. Tudi ljudje te lepše sprejmejo.
Kar se tiče mojih izkušenj z ljudmi iz Slovenije, bi povedal, da marsikdaj začutim, da jim je nelagodno ob nas. Mislim, da niso navajeni tujcev in da jih je strah. Zato se mi zdi pomembno, da jim pokažemo, da nismo kriminalci. Da smo delavci, tako kot so tudi oni. Da spoštujemo tako njih kot tudi sami sebe. Upam, da bodo čez čas spoznali našo vrednost. Predvsem pa upam, da bo našo vrednost prepoznala tudi vlada. Vlada se mi zdi bolj problematična od ljudi. Z ljudmi se lahko pogovoriš na ulici in prenehajo biti nestrpni. Do tistih iz vlade pa ne moremo, zato še vedno mislijo, da smo slabi. Zato še vedno izvajajo deportacije. Zame je bilo tisto obdobje, ko so me želeli odpeljati, najhujše obdobje. Ne želim, da se ljudem ponavlja isto. Potrebujemo mir v duši, da lahko počivamo po trdem delu.
Kako lahko prispevam k tej državi? Tako da delam in da sem dober človek. Sem človek, tako kot vsi ostali. V prostem času se ukvarjam s športom. Najraje tečem. Imam tudi veliko prijateljev in cenim vse ljudi, ki so mi pomagali, da se počutim sprejetega.
Upam, da bom lahko ostal v tej državi, ki jo imam rad in mi je ponudila priložnost. Upam tudi, da bom lahko v prihodnosti ponovno videl svoje otroke, ki jih neskončno pogrešam.
Olivier Ndayishimiye, Burundi
Leave a Reply