Moje ime je Armand in prihajam iz Bujumbure, glavnega mesta Burundija. Tam sem delal nekaj let kot varnostnik, potem kot blagajnik v hotelu, na koncu pa kot inštalater varnostnih kamer. Iz svoje države sem moral pobegniti zaradi političnih težav.
Najprej sem imel namen iti v Belgijo, saj tam živijo moji sorodniki. Slovenije sploh nisem zares poznal. Toda na poti sem si zlomil nogo, ki so mi jo operirali na Kliničnem centru v Ljubljani. Potreboval sem dolgo okrevanje in v tem času sem se odločil, da bi rad ostal tukaj. Zaradi vse oskrbe, ki sem jo prejel in zaradi prijaznosti ljudi, na katere sem naletel, sem začutil hvaležnost in potrebo, da tudi sam nekaj povrnem tej državi.
Takoj, ko se mi je noga pozdravila in ko sem prejel delovno dovoljenje, sem pričel delati. Delal sem že v skladišču v Sparu, nato v skladišču v Momaxu, pa v tovarni gum Goodyear v Kranju, zdaj pa delam v Helli. Ker sem agencijski delavec, so pogodbe kratke, ampak upam, da bom v prihodnosti dobil kako bolj dolgoročno in stabilno zaposlitev. Vsaka od teh delovnih izkušenj je bila sicer dobra, saj sem spoznal mnogo ljudi iz različnih držav. Na začetku sem imel malo težav, saj nisem bil dovolj samozavesten in nisem vedel, kako naj se znajdem med vsemi temi novimi ljudmi, ampak sem se kmalu navadil, tudi dela sem se priučil hitro.
Najbolj sem bil vesel, ko sem po poplavah pomagal v naselju blizu Ljubljane. Lahko sem naredil nekaj dobrega za Slovenijo, ki je bila takrat v težavah. Tako kot je Slovenija pomagala meni, ko sem prišel sem z zlomljeno nogo. Le vzajemen odnos ustvarja sožitje.
Učim se tudi jezika in upam, da bom nekega dne lahko tekoče govoril slovenščino. Vse kar si želim je, da bi tukaj živel mirno življenje, v dobrem odnosu z drugimi ljudmi. Rad bi bil tudi uspešen pri uresničevanju mojih načrtov in ambicij.
Na splošno imam v Sloveniji dobre izkušnje, saj sem spoznal prijazne ljudi, ki so mi tudi veliko pomagali, recimo ko sem iskal sobo. Če se mi kdaj zgodi kaj slabega, poskušam odmisliti, saj se zavedam, da imaš povsod, celo v lastni državi, ljudi, ki niso dobri in ki te ne sprejmejo. Ampak naj bo to njihov problem, ne moj.
Armand Nkuzimana, Burundi
(fotografija je iz kraja, kjer smo pomagali po poplavah)
Leave a Reply