Najprej bi se vam opravičil, ker ne bom izdal svojega imena in ne bom predložil svoje fotografije. Ko boste prebrali mojo zgodbo, boste razumeli zakaj.
Sem prosilec za azil v Ljubljani in sem že dlje časa zaposlen.
Nekega dne sem bil nič hudega sluteč aretiran na delovnem mestu. Prišli so kriminalisti, me vklenili in mi povedali, da sem osumljen hudega zločina, tudi vrsto zločina bom raje zamolčal. To so naredili pred mojimi šefi in sodelavci. Ne vem, če sem v življenju že kdaj doživel hujše ponižanje. Pošten človek sem, ki trdo delam, da bi si pridobil spoštovanje ljudi v moji novi državi. Potem pa me en tak obisk policije popolnoma poniža in razvrednoti.
Naj najprej pojasnim, da sploh nisem vedel, o čem govorijo. Neka oseba me je obtožila groznega dejanja. Prepoznala me je po fotografiji. Tako so mi rekli policisti. Bili so zelo nesramni in nastrojeni in bil sem hudo prestrašen, kar vrtelo se mi je v glavi, njihovi glasovi, besede, kretnje… Povedali so mi, da grem v zapor.
Najprej so me privedli na policijsko postajo. Na mizo so položili okoli 20 dokumentov v slovenskem jeziku in mi ukazali, naj jih podpišem. Zavrnil sem. Prosil sem jih za en telefonski klic in na srečo sem poklical pravo osebo, ki mi je v trenutnu priskrbela odvetnika.
Ko je prišel odvetnik, se je klima na policijski postaji popolnoma spremenila. Nisem vsega razumel, ampak zdelo se mi je, kot da se opravičujejo. Kot da že v naprej vejo, da imajo priprtega napačnega človeka. Papirjev v podpis ni bilo več na mizi, začeli so z vprašanji. Takoj se je zataknilo pri času tega zločina. Takrat sem bil namreč v službi. Poklicali so mojega šefa, ki jim je to potrdil. Potem so naredili analizo mojega DNK. En dan sem moral počakati v priporu, da so dobili rezultate, ki pa so bili negativni. Zato so me izpustili in ta zadeva je zame zaključena.
Kar bi rad izpostavil kot nekaj, kar me je najbolj pretreslo je to, kako me je oškodovana oseba prepoznala po fotografiji. Oseba je navedla, da je zločin zagrešila oseba temnejše polti. Med fotografijami, ki so ji jih dali v prepoznavo, pa smo bili sami prosilci za azil. Prav vse do zadnjega na tistem seznamu sem poznal. Sami delovni ljudje. Oseba ni nikoli rekla, da je zločin zagrešil prosilec za azil. V Sloveniji je mnogo oseb temnejše polti. Eni so državljani, drugi delavci, spet tretji študentje ali turisti. Nismo samo prosilci za azil temnejše polti. A zakaj smo se potem samo mi znašli na tem seznamu?
Naj dodam, da se je to dogajalo lani jeseni, ko so bili mediji polni novic o kriminalu prosilcev za azil, za katere se je za večino izkazalo, da so neresnične. Očitno so potrebovali enega krivca, da bi potrdili vsaj katero izmed zgodb.
Občutek imam, da nas želijo načrtno prikazati kot kriminalce. Ne razumem sicer, čemu to služi. Da nas lažje deportirajo? Da lažje ostrijo zakone? Da smo bolj prestrešeni in ponižni? Kar sem lahko razumel v celem tem dogodku, je bilo to, da jih ni zanimalo, kdo je resnični zločinec. Ampak jih je zanimalo samo to, kako enega prosilca za azil spraviti v zapor. Če ne bi opravil tistega telefonskega klica in dobil odvetnika, potem bi se zdaj namreč nahajal v zaporu. Za nič.
Policisti so odvetniku svetovali, naj ovadi žrtev zločina, ker je podala napačno prepoznavo fotografije. Zavrnil sem to možnost. Ni bila kriva ta oseba, da so ji dali na izbiro napačne obraze.
Za vsako skupino delavcev se najde neka izmišljena pomankljivost, na podlagi katere se nas zaničuje, kljub temu, da se nas rabi. Prosilci za azil smo kriminalci, Bosanci so leni in podobno. Najbrž, da bi bili bolj ponižni, bolj pridni, bolj tiho.
Naj povem, da sem bil po tem dogodku popolnoma iz sebe. Dlje časa se nisem počutil varnega in ves čas se mi je zdelo, da se mi lahko v katerem koli trenutku pripeti najhuje. Samo zato, ker sem prosilec za azil. Ker sem moral zaradi težav zbežati iz svoje države in sem se znašel na tujih tleh. Zdaj sem se nekoliko pomiril, ker vem, da imam za sabo veliko ljudi, ki mi stojijo ob strani.
Za konec naj še povem, da sem od policije zahteval, da napišejo opravičilo in razlago firmi, kjer sem zaposlen in kjer sem doživel nepredstavaljivo ponižanje pred šefi in sodelavci. To so dejansko naredili. A škoda je vseeno storjena. To ni način. Spektakularne aretacije temnopoltih tujcev namreč ne služijo razrešitvi primera, ampak predvsem utrjevanju predsodkov do tujcev pred publiko. Upam, da se kaj takšnega nikoli več ne ponovi.
x
Leave a Reply