Boj proti tihotapstvu, ki je v jedru slovenske migracijske politike, se je začel s Cerarjevo ministrico za notranje zadeve Vesno Gyorkoš Žnidar. To je bilo proti koncu njenega mandata, ko je vpeljala ilegalno prakso vračanja beguncev nazaj po balkanski poti prek Hrvaške do Bosne, česar se je kasneje prijelo ime “pushbacki”. V naslednjih letih je bilo po tem receptu vrnjenih okoli 50.000 ljudi, ki so vsi doživeli hudo nasilje s strani slovenske in hrvaške policije.
Ko so nevladne organizacije v medijih razkrile prakso slovenske policije, jih je Vesna Gyorkoš Žnidar označila za tihotapce in napovedala vojno vsem, ki bi pomagali tujcem brez papirjev na kakršen koli način prečkati mejo, da bi zaprosili za azil. Tihotapstvo je tudi začela enačiti s pojmom trgovine z ljudmi, s čimer je postalo prepoznano kot hud zločin proti človeštvu. Zgodbo od tam naprej poznamo – na sodnih klopeh se je znašlo več slovenskih državljanov, ki so begunce zgolj pospremili do policijske postaje, da bi ti lahko varno podali prošnjo za mednarodno zaščito, zapori pa so se napolnili s tujci, ki naj bi sodelovali pri tem hudem zločinu proti človeštvu in se okoriščali z ubogimi žrtvami. Ti tuji tihotapci na današnji dan predstavljajo kar 47 odstotkov vseh zapornikov v Sloveniji. In zapori pokajo po šivih.
Po koncu mandata Gyorkoš Žnidar so njeno politiko nadaljevali tudi ostali ministri za notranje zadeve, torej Poklukar, Hojs, Bobnar in spet Poklukar. Najprej kot prikrivanje svojih lastnih ilegalnih praks, torej pushbackov, kasneje zgolj kot perfomans izpolnjevanja zahtev Evopske unije po varovanju zunanjih meja EU. V priporih in zaporih se je znašlo mnogo nedolžnih beguncev, ki so bili obtoženi organiziranega tihotapstva, čeprav so zgolj prečkali mejo v iskanju varnosti, a so pristali za zapahi, če so bili recimo oni tisti, ki so v skupini sopotnikov v rokah držali telefon z navigacijo in za to niso prejeli nobenega plačila.
Seveda obstaja tudi mnogo ljudi, ki so dejansko izkoristili priložnost in proti plačilu odpeljali begunce čez mejo. Nekateri med njimi so ‘samostojni podjetniki’ v lovu na hitre zaslužke, drugi člani organiziranih kriminalnih združb, ki poleg beguncev tihotapijo še droge, orožje in podobno. Kljub temu, da gre za izkoriščanje ljudi v stiski, pa se skoraj nihče ne vpraša, ali gre pri tem res za trgovino z ljudmi ali gre zgolj storitev, odziv na potrebo na trgu. Med tema dvema praksama je namreč velikanska razlika.
Definicije obeh pojmov nam povedo naslednje: “Trgovina z ljudmi je oblika novodobnega zasužnjevanja, najpogosteje gre za namen spolnega suženjstva, prisilnega dela, beraštva, prisilne poroke ali komercialnega spolnega izkoriščanja žrtev. O trgovini z ljudmi lahko govorimo tudi kadar pride do odstranitve organov ali tkiv za namene trgovanja. Tihotapljenje pa je nezakonit prevoz predmetov ali ljudi, kot na primer iz hiše ali stavbe, v zapor, ali čez mednarodne meje, v nasprotju z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi.” Poenostavljeno: če si žrtev trgovine z ljudmi, si v rokah trgovcev pristal neprostovoljno in si na koncu poti še vedno zasužnjen, če pa se poslužuješ storitve tihotapcev, si jo poiskal sam in na cilju si svoboden človek. Kljub temu, da gre v obeh primerih za nezakonito stvar, ju nikakor ne moremo enačiti, kot to počne politika.
Ko politiki označujejo tihotapstvo kot najbolj zavržno dejanje proti človeštvu, ki izrablja stisko ljudi na begu, se nikoli ne vprašajo, kaj je tisto, kar stisko povzroča. Stisko seveda povzročajo zaprte meje. Kdo zapira meje? Ti isti politiki.
Pa poglejmo razvoj tihotapstva z zadnjih devetih letih od tako imenovanje begunske krize leta 2015. Takrat so bile meje odprte. Begunci so iz Grčije masovno pripotovali v Evropo, države na poti so celo organizirale prevoze z vlaki in avtobusi, da je miljon ljudi prišlo iz Grčije do ciljnih destinacinj v Evropi. V tistih mesecih je bilo tihotapstvo mrtvo. Evropska unija je odvzela biznis mnogim, ki so se prej ukvarjali s prevozništvom in popolnoma nobenega razloga ni bilo, da bi begunci najeli storitev tihotapcev, ko pa so imeli organizirane uradne javne prevoze, ki so jih pripeljali na varno, kjer so lahko zaprosili za azil. Podobno vidimo danes v primeru ukrajinskih beguncev, ki ne potrebujejo tihotapcev, da bi lahko varno prispeli v ciljne države. Ko pa so se meje leta 2016 zaprle, se je situacija obrnila v prid tihotapcem. Slovenija je na meji s Hrvaško postavila žičnato ograjo in marsikatera družina v azilnem domu na Hrvaškem se je odločila, da bo raje plačala 800 eur za prevoz do Slovenije z avtomobilom, kot pa da bi plavali čez Kolpo in plezali čez ograjo. Te cene so se še zvišale, ko sta Slovenija in Hrvaška pričele izvajati pushbacke, ko se je zaostrila zakonodaja in so se kazni za tihotapljenje zvišale na vrtoglave zaporne dobe. Na eni strani se je torej povečalo povpraševanje, na drugi strani pa tveganje. Cene za tihitapskih storitev so zaradi tega skočile v nebo, posameznik pa je moral odšteti vsaj 6000 evrov za prevoz od Srbije do Italije. Ko so se pushbacki zaradi pritiska javnosti na institucije EU morali prenehati, pa je seveda padla tudi cena in mnogo ljudi se je ponovno odločilo, da je ceneje plačati vozovnico za vlak kot vtakniti svoj denar v žep nekemu sumljivemu prevozniku.
Naj država še tako govori, kako se je potebno boriti proti tej zavržni dejavnosti, je ravno ona tista, ki s svojo represivno migracijsko politiko ustvarja potrebo po tihotapskih uslugah in ki z odpiranjem in zapiranjem meja manipulira ceno tihotapstva. Ko so meje odprte, oseba ne porabi za pot skozi Balkan niti nekaj sto evrov, ko so meje zaprte, pa se ta cena dvigne na okoli deset tisoč. Da sploh ne govorimo o tem, kako morajo nekateri begunci, ki nimajo denarja, v iskanju varnosti plačevati to ceno v naturi. Noben begunec se zaradi zaprte meje ne bo obrnil in šel nazaj v vojno. Bo pa tako ali drugače našel način, da bo plačal ceno za prečkanje meje do varnosti.
Preden preidemo na drugo temo, naj omenimo še to, da v trenutku, ko begunec, ki ga liberalna politika predstavlja kot žrtev hudobnih tihotapcev, uspe prestopiti mejo in zaprosi za azil, postane tudi sam tako imenovani ilegalni migrant, ki ga država tepta, zaničuje, kaznuje, deportira na Hrvaško ali v izvorno državo. Najprej žrtev, potem pa kar zločinec. Težko je slediti logiki naracije boja proti tihotapstvu.
Zdaj pa preidimo na temo legalnih migracij. To so te migracije, ki jih država spodbuja in so zaželene. Govorimo o delovnih migracijah, o delavcih iz tretjih držav, ki pridejo v Slovenijo z delovno vizo, da zasedejo podplačana delovna mesta, ki jih nihče drug noče. To so “dobri migranti”, pravijo politiki. Ker pridejo z vizo, so varnostno preverjeni in hočejo delat. Ker se vsakodnevno srečujemo tudi z njimi, vemo, da ni nobene varnostne preverbe, delavci ne rabijo na ambasadah čez noben protokol, vize so jim izdane po hitrih in enostavnih postopkih, brez intervjujev, ki naj bi bili potrebni. Ampak to za nas niti ni pomembno.
Zatakne se pri tem, kako migrantski delavec sploh pride do svoje delovne vize. Skoraj nihče v Nepalu, Indiji, Turčiji ali na Filipinih ne pozna slovenske firme, s katero bi individualno stopil v kontakt, si uredil pogodbo in zaprosil za delovno vizo. Zato v teh državah obstajajo posebne agencije, ki za interesente vzpostavijo stik z delodajalcem, uredijo pogodbe, pomagajo pri papirologiji in odpošljejo človeka čez morje. Cena takšnega servisa je visoka, tudi do deset tisoč eurov. Kaj točno v tem procesu stane deset tisoč eurov, ne ve nihče. Recimo da je cena letalske karte 500 eur, pa nekaj deset eur cena procesiranja vize, pa provizija za agencijo, da uredi papirje. A še vedno je tukaj nepojasnjenih vsaj 9000 eur. Ki gredo v žep agencijam. S katerimi sodelujejo slovenske firme, agencije oziroma celo država sama. Tuji delavec iz tretje države se zadolži do vratu še preden sploh pride v Evropo, potem pa tukaj gara kot nor za 900 eur na mesec, s čimer ne more odplačati tega dolga še v naslednjih nekaj letih, tudi če samo dela in spi. Ne pozabimo na to, da bi morali biti stroški procesiranja vize in letalske vozovnice na strani delodajalca!
Na eni strani so sumljive agencije v tretjih državah, na drugi strani pa nič manj sumljive agencije v Sloveniji, ki dobavljajo delavce in jih tržijo na spletu kot dirkalne konje ali pasemske pse. So “delavni, zvesti, stroškovno učinkoviti, vztrajni.”
Vsakodnevno se srečujemo z delavci, ki pridejo v Slovenijo po tej poti. Nekateri delajo v popolnoma sužnjelastniških razmerah in si ne upajo dati odpovedi, ker se tako bojijo svojega tiranskega šefa. Nekateri celo odidejo, a če ne najdejo novega dela v enem mesecu, jim njihovo dovoljenje za delo in bivanje propade. Tretji pridejo v Slovenijo, a jih delodajalec, zaradi katerega so prišli, sploh ne zaposli. Se je pač premislil. Oni so sicer vložili deset tisoč eurov v svojo vizo, a delodajalec do njih nima nobenih obveznosti. Tudi oni imajo zaradi zakonodaje zgolj en mesec časa, da najdejo novo podjetje, ki je pripravljeno z njimi v postopek pridobivanja informativnega lista. So pa v popolnoma novi v državi, ne vedo ničesar in ne poznajo nikogar. In predvsem nimajo nikjer za spat. V zadnjih tednih smo bili priča mnogim primerom delavcev, ki so prišli do vratu zadolženi, a so takoj pristali na cesti. Eni so ostali tukaj, ampak so, če si niso takoj našli novega dela, postali “ilegalci”, drugi so odšli delat na črno v druge države, torej so tudi postali “ilegalci”. Nihče od njih se ne more vrniti v svojo državo, kjer so si izposodili ogromno denarja, da so sploh lahko odšli. Ker bi se najbrž znašli v hudi nemilosti svojih posojilodajalcev. Torej so na nek način postali begunci. Zaradi politik naše države.
Ne le, da država ne ščiti teh delavcev, ampak je tudi neposredno vpletena v trgovanje z njimi. Mnogi posredniki tujih delavcev ali zakonitih zastopnikov firm, ki uvaža delovno silo na takšne nečloveške načine, je namreč direktno povezanih s političnimi klikami, tako v vladi kot v opoziciji. Na političnem parketu so na nasprotnih polih, v izkoriščanju delavcev pa skupaj.
Naše vprašanje je: kdo je resnični trgovec z ljudmi?
Ali so to tihotapci, ki zaradi potrebe beguncev izvajajo storitev in peljejo ljudi skozi zaprte meje do države, kjer lahko zaprosijo za azil? Ali je to država, ki uvaža tuje delavce preko izkoriščevalskih agencij in jim ne nudi popolnoma nobene varnosti? Danes tuji delavci v Sloveniji, jutri ilegalni delavci na črno v Italiji. Kdo je tu resnični tihotapec? Oziroma – glede na to, da noben tuji delavec zaradi svoje zadolženosti za delovno vizo nikakor ni svoboden človek, ker ne more zapustiti izkoriščevalske firme – kdo je resnični trgovec z ljudmi?
Leave a Reply