Pozdravljeni, moje ime je Marie Chantal Ndayirorere in prihajam iz Burundija. Moja država je lepa ampak nevarna, zato smo morali z družino pobegniti. Imam moža in šest otrok. V Sloveniji smo zaprosili za azil in živimo v azilnem domu v Logatcu.
V Burundiju sem delala laboratorijske biološke analize v različnih bolnicah. V Sloveniji zaenkrat takšnega dela še ne morem dobiti, saj zahtevajo znanje jezika na visokem nivoju, moja slovenščina zaenkrat še ni tako dobra ampak se učim. Vsi znanci so mi povedali, da če se naučim jezika, bom takoj dobila službo na tem področju, saj primankuje kadra. Trenutno delam kot čistilka in sem zadovoljna, da lahko kupim otrokom potrebščine za šolo.
Ko smo prišli, smo imeli zelo težko obdobje. Želeli so nas deportirati na Hrvaško, kjer so nas hudo maltretirali. Veliko ljudi mi je reklo, naj pobegnemo drugam. Ampak odločili smo se, da ostanemo in da se borimo. Udeleževali smo se protestov in drugih dogodkov, kjer smo pripovedovali, zakaj Hrvaška za nas ni varna država. Velikokrat sem se zlomila in se zjokala. Nisem mogla razumeti, kaj naj bi moji otroci slabega naredili, da si zaslužijo tega. Pa sem se ponovno pobrala, saj sem se morala boriti za svojo družino. Na koncu so nam dovolili ostati. Zdaj čakamo, ali bomo dobili azil, torej da bomo lahko ostali zares.
V Sloveniji imam veliko ljudi, ki so moji prijatelji in ki me podpirajo. Zaradi njih si želim ostati tukaj do konca življenja. Ne morem reči, da je vse rožnato, saj se vsak dan soočamo z mnogimi težavami. Ampak to je življenje. Osredotočiti se moramo na lepe stvari. Lani smo šli za en dan na morje v Izolo, to je bilo recimo zelo lepo doživetje. Otroci so cel dan jedli sladoled.
Glede svoje prihodnosti si želim, da bi lahko ostali tu in da bi moji otroci hodili v šolo in dobili poklic. Verjamem da lahko veliko prispevamo k Sloveniji.
Marie Chantal Ndayirorere, Burundi
Leave a Reply