Ime mi je Abdelaziz iz prihajam iz Maroka. V Maroku sem deset let vodil svojo lastno knjižnico. Zelo rad berem knjige, predvsem v arabščini in anglešini. Govorim tudi francosko, vendar ne maram brati francoskih knjig. Predvsem zaradi slabe kolonialne zgodovine, ki jo imamo Afričani s Francozi. Moja najljubša knjiga je Beda filozofije od Karla Marxa.
Zdaj delam v skladišču v DPD, vedno samo nočne izmene. Delo mi je všeč, predvsem zato, ker se dobro razumemo s sodelavci. Pred tem sem nekaj časa delal tudi v skladišču v Sparu.
Rad bi ostal v Sloveniji. Če ne bi hotel ostati tukaj, potem se ne bi boril proti deportaciji na Hrvaško, kamor so me želeli poslati. Potem bi že zdavnaj odšel v Francijo, kjer imam sorodnike in me ves čas vabijo. A nočem tja. Slovenija me spominja na tisti predel Maroka, kjer sem živel. Ima gore, gozdove, majhne vasi. A za razliko od Maroka je mirna in varna.
Problem je, da Slovenija ne daje azila ljudem iz Maroka. Ker v Maroku ni vojne. To, da ni vojne, sicer še ne pomeni, da nimamo problemov. Če ne bi bilo problemov, ne bi toliko ljudi zapuščalo države. Želim si, da bi slovenska vlada našla način, da bi tudi nam, ki smo tukaj, ki delamo in ki plačujemo davke, omogočila ostati. Poznam ljudi iz moje države, ki so se resnično trudili in delali, pa so jih deportirali, brez možnosti vrnitve. Maročani smo sicer zgradili precejšen del Evrope, preden so nam ukinili možnost delovnih viz. Zdaj pa nas poskušajo predstaviti kot kriminalce, čeprav smo bili in še vedno smo predvsem delavci.
Tukaj sem imel, poleg tega, da so me želeli deportirati na Hrvaško, le eno slabo izkušnjo. Lani poleti so nas, naključne prosilce za azil, ki smo izstopili iz avtobusa na Viču, napadli neki nasilneži. Ko pa je prišla policija, so s prstom pokazali na mene in rekli, da sem jaz napadel njih. Zaradi tega sem imel veliko težav in sem moral na zaslišanje na policijsko postajo. Vendar sem imel veliko prič in mislim, da je policija razumela, kaj se je v resnici zgodilo.
Na splošno pa ne bi rekel, da so v Sloveniji ljudje rasisti. Ko sem hodil pomagati po poplavah, so bili ljudje zelo prijazni in nihče ni zaklenil vrat pred mano. Čistil sem v mnogih hišah. Hodim tudi igrat nogomet v Šiško, ostali fantje so Slovenci in so me tudi lepo sprejeli.
Moje sanje so, da bi lahko ostal tukaj. Rad bi si ustvaril družino. Rad bi odprl majhno trgovinico, morda z oblačili ali sadjem. Upam, da bo vlada kmalu razumela, da nismo kriminalci, ampak delavci. In da nas ne bo še naprej izganjala, temveč bo našla način, kako nas obdržati, saj tudi mi prispevamo k dobrobiti družbe.
Abdelaziz, Maroko
Leave a Reply