Moje ime je Olivier Paul in prihajam iz Burundija. Po poklicu sem učitelj francoščine, zadnja leta v Burundiju pa sem bil ravnatelj srednje šole. V Slovenijo sem prišel kot begunec in sem zaprosil za azil.
Prvi meseci v Sloveniji so bili zelo težki, saj so me želeli deportirati na Hrvaško. Na srečo je sodišče to deportacijo prepovedalo in sem lahko ostal. Zdaj sem že eno leto zaposlen v skladišču v Merkatorju. To je moja prva služba v Sloveniji in vesel sem, da sem še vedno tu. Imam sodelavce iz mnogih držav, recimo iz Bosne, Makedonije, Srbije, Nigerije, Kameruna, Madagaskarja in Turčije. Se zelo dobro razumemo.
Delam tudi kot statist za razne oglase in kot prostovoljec pri Rdečem križu. Sem član mnogih organizacij, ena med njimi je recimo Planinska zveza Slovenije. Tam imam mnogo prijateljev. Imam tudi člansko izkaznico in zavarovanje za izlete v gore. Obožujem gore. V predelu, kjer sem živel, imamo burundijski Triglav – najvišjo goro v državi. Imenuje se Heha. Prej smo imeli tam veliko turistov. Ampak zaradi situacije v državi zdaj sploh več nimamo turizma.
Nasploh me slovenska narava spominja na Burundi. Vse je zeleno in gričevnato. To mi nekako pomaga, da lažje prebrodim domotožje. Poskušam se udeležiti čimveč izletov s Planinsko zvezo, a kadar gredo na pohod v kakšno drugo državo, ne morem z njimi, saj še nimam papirjev in ne morem potovati prek meje. Upam, da bom dobil dokumente, saj bi res rad obiskal tudi druge gore v Evropi. Gore so zame kot terapija. Za trenutek lahko pozabim na težave in občudujem lepoto narave. Hkrati na teh izletih zvem tudi zelo veliko o zgodovini Slovenije. Vodiči nam recimo pripovedujejo o drugi svetovni vojni in o borbi za svobodo.
Če kdaj ne morem na pohod, se grem sprehajat v Tivoli. Tudi Tivoli imam zelo rad. Kadar je slabo vreme, pa se odpravim na Francoski inštitut in si ogledam kak francoski film. V prostem času sicer pišem. Napisanih imam že okoli 200 strani svoje biografije, v kateri popisujem dogodke iz svojega težkega življenja.
Ne morem ravno reči, da je v Sloveniji vse dobro. Policisti nas ves čas preverjajo. Nekajkrat se je že zgodilo, da sem bil na poti v službo, pa so me ustavili policisti, ki pa niso preverili le moje azilne kartice, ampak tudi moje prstne odtise. To je dolgotrajen postopek. Bilo mi je zelo nelagodno in ves čas sem se bal, kaj bo rekel šef, če bom zamudil na delo.
Z ljudmi je drugače kot z državnimi organi. Pomagal sem po poplavah in so me bili zelo veseli. Zdi se mi pomembno, da pomagamo en drugemu. Po duši sem prostovoljec in rad po svojih najboljših močeh prispevam k družbi. Tudi drugim priporočam, da kaj naredijo za skupno dobro, saj lahko le na ta način gradimo boljši svet.
Olivier Paul Mutabazi, Burundi
Leave a Reply