Moje ime je Kobi in prihajam iz Kameruna. V Kamerunu sem se ukvarjal z gojenjem kakava. V Slovenijo sem prišel pred dvema letoma in sem ravno pred kratkim dobil status begunca, zaradi česar sem srečen do neba. To pomeni, da bom lahko ostal in da ne bom deportiran nazaj v svojo državo, kjer že več let divja državljanska vojna, pred katero sem moral pobegniti.
Ker sem tukaj že dve leti, sem srečal že veliko ljudi. Od vseh teh srečanj me najbolj preseneča to, kako Slovenci grdo govorijo o svoji državi. Čudim se, saj Slovenija ni tako slaba, kot je slaba moja država, kjer imamo vojno. Zdi se mi, da vlada ni uspela vzpostaviti odnosa s svojimi državljani in nasloviti njihovih potreb in pridobiti njihovega zaupanja.
Ker mi je Slovenija dala zaščito pred vojno, jo zdaj smatram kot mojo državo. Ne kot mojo drugo državo. Ampak kot svojo prvo. Poznam zgodbo, kako je neka ženska prišla v majhno vas in odprla biznis ter skrbela za neko punčko. Čez nekaj časa se je želela vrniti v svojo deželo in zapusti svoj biznis tej punčki, ki je bila zdaj že odrasla. Toda punca je zavrnila ponudbo. Ženski je rekla: “Kjer je tvoj dom, je moj dom, kamor koli boš šla, bom šla s teboj.” Nekako tako jaz čutim do Slovenije, ki mi je dala zaščito. Mnogi so mi rekli, naj grem drugam, kjer so boljši pogoji, ampak čutim zvestobo in dolžnost do te države, da ji povrnem, zato ne bom nikoli odšel.
Toda mnogi drugi nimajo iste sreče kot jaz in jim Slovenija ne ponudi te priložnosti. Zaradi tega sem se udeležil delavskega protesta za 1. maj, na katerem sem opozoril na težavo prosilcev za azil, ki so delavci in ki jih Slovenija krvavo potrebuje, pa jih vseeno zavrača. Označuje jih za kriminalce in deportira. Slovenija bi morala omogočiti priložnost tistim, ki se trudijo, delajo, plačujejo davke in osrečujejo svoje prijatelje. Poznam Afriko. Nekje je vojna, nekje so drugi problemi. A vsi lahko prispevamo na svoj način.
Naj povem, da sem že dlje časa zaposlen v trgovini Tuš. Več mesecev sem bil zaposlen prek agencije, zdaj pa sem končno dobil pogodbo direktno prek firme in sicer za nedoločen čas. Zelo sem vesel, da sem dobil takšno pogodbo. Sodelavci so prijazni in na delovnem mestu se počutim dobro.
Hkrati tudi igram v ljudskem gledališču Ambasade Rog. Svoj prvi nastop smo imeli na delavskem pikniku konec aprila. Igra je bila o kralju, ki je imel dve ženi. Ena je imela diamantni prstan, ki je izginil. Obtožila je drugo ženo, da ji je ona ukradla prstan. Kralj je sklical vaško sodišče, na katerem je bil glavni sodnik tradicionalni zdravilec. Ta je govoril z duhovi in razkril, da je prstan ukradel kraljev namestnik. Nato so ga odpeljali v zapor. Jaz sem igral kraljevega namestnika, ki je ukradel prstan. Še zdaj sem zelo ponosen na naš prvi nastop, čeprav ni bil popoln, saj nismo veliko vadili. Kljub temu smo se dobro odrezali in smo bili še boljši, kot sem pričakoval.
V Sloveniji je vse dobro. Država je mirna in varna. Edina slaba stvar je plača. Z minimalno plačo res težko preživiš, sploh ob takšnih najemninah. To je isto za vse ljudi. Slovence in tujce.
Za prihodnost si želim, da bi se mi lahko v Sloveniji pridružila moja družina, ki je še vedno v Kamerunu. Želim si postati župan kakšnega manjšega kraja v Sloveniji. Ker si želim ustvarjati prijazno okolje za tujce.
Za konec bi samo še pozval vse tujce, naj se angažirajo, se zaposlijo in se izogibajo težav. Na drugi strani pa bi pozval vlado, naj tega ne kaznuje ampak naj trud nagradi. Na ta način bodo mnogi problemi rešeni.
Adamou Eugen Kobi
Leave a Reply