Ko sem prvič poskušal priti iz Bosne na Hrvaško, so me ujeli policisti. Hrvaški policisti so zelo nevarni. Ustavili so nas, nam vzeli telefone, da ne bi snemali, nato so nam ukazali, da moramo na tla. Ulegli smo se, oni pa so nas brcali in tepli s palicami. Nato so nas odpeljali na neko policijsko postajo, ko se je znočilo, pa nazaj v gozd. Nismo imeli več telefonov, ne svetilke, ne hrane ne vode, nismo vedeli kje smo, zeblo nas je, tavali smo več kot 20 ur, preden smo prišli do prve vasi v Bosni.
To se mi je zgodilo tudi ob drugem poskusu. Bilo je leta 2022. Eden izmed policistov me je s pištolo udaril po ušesu in še danes imam bolečine in piskanje.
Ko sem prečkal mejo tretjič, smo bili v veliki skupini, med nami so bile tudi družine. Ko so nas ujeli policisti, smo jim rekli, da smo iz Konga. Nekdo nam je pred tem svetoval, da moramo reči, da smo iz Konga. Mislim, da nas niso poslali nazaj, ker so bile z nami tudi te družine. Odpeljali so nas na policijsko postajo in nam dali za podpisati neke papirje, na njih je bilo vse narobe. Nisem vedel, kaj piše, a videl sem svoje ime, ki je bilo napačno, vse je bilo napačno, ampak se nisem upal ugovarjati, itak ni bilo prevajalca. Podpisal sem, rekli so nam, da zdaj lahko gremo. Da imamo sedem dni časa, da zapustimo Hrvaško in gremo drugam. Potem je prišla neka policistka in se močno razjezila, zaprla nas je nazaj na postajo in nam vsem vzela prstne odtise in rekla, da moramo v azilni dom. Šli smo v azilni dom.
Potem sem zbežal naprej, preveč sem bil že prestrašen, da bi lahko ostal. Odšel sem v Švico. V Švici so me namestili v azilni dom, čez nekaj časa pa v neko stanovanje. Počasi se mi je zdelo, da se bom lahko pomiril. Potem pa so prišli in mi povedali, da me bodo deportirali nazaj na Hrvaško, saj sem tam oddal prstne odtise. Rekel sem, da se bom ubil, če me pošljejo nazaj. Poslali so me v bolnico. Zdravnik me je vprašal, kako se nameravam ubiti, vse sem mu razložil in poslali so me v neko drugo bolnico. Nekaj časa sem bil v bolnici, potem so me poslali nazaj domov.
Neke noči pa so prišli, ob štirih zjutraj. Rekli so mi, naj spakiram svoje stvari, saj moram na Hrvaško. Rekel sem, da nočem, policisti pa so mi rekli, da jih to nič ne briga. Rekel sem jim, naj me raje ubijejo, pa so me vklenili v lisice in me odpeljali z avtom v nek drug kraj. Tam je bila še ena ženska z dvema otrokoma, ki so jih prav tako želeli odpeljati na Hrvaško. Meni so rekli, da če mi kaj ne paše, se lahko obrnem na ambasado svoje države. To je zelo zloben nasvet, begunec sem, moja država me preganja, ne morem po pomoč na svojo ambasado. Rekel sem jim, da ne. Doživel sem popolni živčni zlom in morali so poklicati zdravnika, ki me je napolnil z zdravili.
Na koncu so odpeljali samo to žensko in njene otroke. Mene so odpeljali v zapor. Rekli so mi, naj se slečem. Slekel sem si jakno. Rekli so mi, naj se še slečem. Slekel sem si še majico in hlače. Rekli so mi, naj se še bolj slečem. Slekel sem si še spodnjice. Ko sem bil popolnoma gol, so mi rekli naj se vsedem in čakam. Tako sem sedel in čakal. Naslednji dan so me odpeljali v nek drug zapor, kjer sem moral ponoviti proceduro. Slekel sem jakno. Nato majico in hlače, nato spodnjice. Se vsedel in čakal. Tam sem bil nato še nekaj dni, nakar so me ponovno premestili in je bilo isto.
Potem so prišli ponovno po mene in rekli, da me peljejo na Hrvaško. Tokrat nisem doživel živčnega zloma, saj sem bil navznotraj že mrtev. Spredvidel sem, da ne morem živeti na ta način. Vsakič, ko vidiš policijo, misliš, da so prišli pote, da te odpeljejo. Ko greš spat, se preplašiš vsakega šuma, ker misliš, da so prišli pote, da te odpeljejo. Zato sem jim pustil, da me odpeljejo.
Vklenili so me za roke in za noge. Kot kakšnega kriminalca. Nikoli v življenju nisem bil kriminalec. Nikoli prej v življenju me niso vklenili. Odpeljali so me na letališče. Na avionu sem bil sam. Ne sam, a avion je bil samo zame. Na njem smo bili jaz, deset policistov in dva zdravnika. Odpeljali so me na Hrvaško. Vedeli so, kaj so mi naredili, zato so prosili Hrvaške policiste, naj me odpeljejo v bolnico, da se ne bom ubil. Vprašali so me, če hočem v bolnico in rekel sem, da nočem, ker so me že ubili.
Potem sem bil nekaj časa v azilnem domu na Hrvaškem in poklicali so me na intervju. Niso pripeljali prevajalca za moj jezik, prevajalec je govoril francosko, jaz pa ne govorim francosko. Govorim, ampak res samo malo, osnovne stvari. Prosil sem jih, če lahko pripeljejo prevajalca za moj jezik. Rekli so, da ne in da naj poskusimo s francoščino. Mučili smo se vsi skupaj, jaz in prevajalka, ker se nismo razumeli, nikakor nisem mogel razložiti stvari, ki so me pognale na beg iz moje države. Po štiridesetih minutah je uradnica obupala in rekla, da vidi, da res ne gre in zaključila intervju. Mislil sem, da bo sklicala še en intervju s prevajalcem za moj jezik. Čakal sem eno leto in tri mesece, pa nisem dobil novega intervjuja ampak negativen odgovor na mojo prošnjo za azil, ker nisem dovolj dobro pojasnil, zakaj sem preganjan. Rekli so mi, da me bodo deportirali v mojo državo in to zato, ker mi niso priskrbeli prevajalca in me niso razumeli. Zato sem pobegnil v Slovenijo. Kaj bo z mano tukaj, še ne vem. Če me bodo poskušali tudi tukaj vrniti na Hrvaško, bom najbrž res umrl.
Moje želje za prihodnost? Samo eno imam. Isto, kot vsi drugi ljudje. Da bi živel v miru. Željo imam samo eno, vprašanj imam pa veliko.
Ko sem bil v Švici, sem videl veliko stvari. Videl sem, kako obravnavajo begunce iz Ukrajine. Moje vprašanje je, ali smo mi, ki smo iz Afrike, manj ljudje, da nas obravnavajo drugače?
Ko sem bil mlajši, sem veliko bral o človekovih pravicah. A zdaj sem zmeden. Ali so človekove pravice za vse, tako kot sem bral, ali so samo za nekatere?
V azilnem domu so bili razobešeni plakati, na katerih je pisalo, da smo begunci dobrodošli. A že čez nekaj dni smo vsi ugotovili, da nismo prav nič dobrodošli in smo se začeli počutiti slabo. Zakaj obešajo te plakate, če v resnici nismo dobrodošli? Ko so mi nataknili lisice in me odpeljali v zapor za deportacijo in mi dajali hrano skozi majhno lino kot kriminalcu – sem mar terorist? Čemu sem za rešetkami? Čemu hrano dobivam čez lino, če pa sem samo bežal, da rešim svoje življenje?
Kaj sploh pomeni to, da si ilegalen?
Dublinska uredba ali človekove pravice – kaj je pomembnejše?
Kdo je ustvaril sovraštvo? Če ubiješ človeka, kakšno korist imaš od tega? Kdo je ustvaril vojno?
Zaenkrat se v Evropi počitim tako, kot da ti nekdo daje hrano z žlico v usta, istočasno pa te davi za vrat, da je ne moreš pogoltniti.
X
Leave a Reply