Najprej naj vas v imenu tujih delavcev, predvsem v imenu prosilcev za azil in beguncev, toplo pozdravljamo na današnji konferenci. Radi bi se vam prijazno zahvalili za vašo prisotnost in podporo.
Ko govorimo o situaciji tujih delavcev v Sloveniji, naj najprej pričnemo s pozitivnimi izkušnjami, temi, ki nam vlivajo upanje za prihodnost.
Za tiste od nas, ki smo prišli v Slovenijo kot prosilci za azil, je veliko stvari, ki nas lahko navdajajo z upanjem. Čeprav se soočamo s težko situacijo, ne smemo pozabiti, koliko so se stvari spremenile. Naši stari člani se bodo spomnili, da je bilo samo nekaj let nazaj praktično nemogoče zaprositi za azil brez da bi bil takoj odstranjen iz države. Spomnili se bodo težkih okoliščin, v katerih so živeli v čakanju na odgovor glede njihove prošnje za azil, brez pravice do dela in izobrazbe – četudi so dobili delovno dovoljenje po devetih mesecih, jih nihče ni zaposlil in edino delo, ki je bilo na voljo, je bilo delo na črno.
Od takrat smo prehodili dolgo pot in prišli zelo daleč. Že od takrat smo se zavzemali za pravico do dela, da bi lahko sami skrbeli zase in živeli dostojanstveno življenje kot del slovenske družbe. Spomladi leta 2023 nam je vlada končno dala priložnost in zdaj lahko dobimo pravico do dela že po treh mesecih bivanja v Sloveniji. Kmalu za tem so odnos do nas spremenila tudi slovenska podjetja in nas začela zaposlovati. Po letu in pol smo vsi zaposleni, imamo pogodbe in čedalje več podjetji išče našo pomoč. Poleg tega, da lahko finančno poskrbimo sami zase, pa s svojim delom doprinašamo tudi slovenski družbi – plačujemo davke, najemamo stanovanja, se udeležujemo prostovoljskih akcij, sklepamo nova prijateljstva in si ustvarjamo družine. Danes ljudje gledajo na nas drugače kot prej. Kljub temu, da nas nekateri mediji in nekateri politiki še vedno prikazujejo kot kriminalce, nas ljudje, ki jih srečujemo preko dela in ostalih socialnih aktivnosti, končno prepoznavajo kot svoje sodelavce, zaposlene in prijatelje.
Vsi se lahko strinjamo, da je to velik dosežek, na katerega smo lahko ponosni. Tuda pred nami je še dolga pot. A prav tako, kot smo se mi, ki smo novi v tej državi, naučili marsikaj, čutimo, da se lahko tudi država in ljudje tukaj učijo iz naših izkušenj. To je to, kar bi danes radi delili z vami.
*
Ena stvar, ki se jo lahko naučiš, ko delaš v veliki tovarni ali skladišču je, da lahko prav vsak tujec še prehitro postane ‘ilegalni migrant’.
En dan ima delavec legalni status preko delovne ali študentske vize, naslednji dan pa lahko njegov delodajalec prekliče njegovo vizo in dovoljenje za bivanje. Mnogo od delavcev iz Indije, Nepala, Bangladeša, Tunizije ali Filipinov, ki so bili povabljeni, da bi pomagali ekonomiji Slovenije, končajo kot nedokumentirani migrantje na ulici – obravnavani so kot kriminalci iz strani iste vlade, ki jih je povabila.
Če si begunec, si označen kot ilegalen, ker ne moreš pridobiti vize ali dokumentov iz svoje države. Na papirju je prositi za azil človekova pravica, toda v realnosti se prosilce za azil mnogokrat obravnava kot kriminalce – mediji in policija nam rečejo ilegalni migrantje.
Takšna obravnava se ne konča niti po tem, ko vstopimo v azilni postopek. Lahko leta delaš v miru, toda v trenutku, ko je tvoja prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, boš spet postal ilegalni migrant. To je kot smrtonosna loterija: če imaš srečo, ne boš dobil dublinske odločbe in boš lahko ostal, če nimaš sreče pa bo policija prišla po tebe v jutranjih urah in te deportirala na Hrvaško. Če boš dobil status begunca, boš lahko živel še naprej svobodno v državi, če pa statusa ne boš dobil, te bodo zaprli v deportacijski center. Pristojni organi bodo rekli, da je to pravični postopek, toda za nas je kot da bi živeli s pištolo, uperjeno v glavo, ne vedoč, kak bo izzid te rulete.
Četudi nas mediji in zakonodajalci umeščajo v kategorije uporabni in nezaželeni migrantje, smo na delovnem mestu isti. Delamo isto delo, plačujemo iste davke in kar je najpomembnejše – naša življenja preživljamo med legalnimi in ilegalnimi statusi. Ne glede na to, koliko prispevamo, to dejstvo se ne spremeni. Nikogar ne zanima, kako trdo smo delali ali kako dobro govorimo slovensko.
*
Naslednja stvar, ki se jo lahko naučite od nas je, da integracija ni tako komplicirana. Tisti, ki nam je dan dostop do dostojnega dela in dobrih informacij, se naučimo hitro funkcionirati v novi državi. Mnogo od nas, ki smo prišli šele pred nekaj meseci, se že zelo dobro znajdemo – uporabljamo javne sisteme, učimo se jezika, pogajamo se za dobre pogodbe, smo člani raznih organizacij in imamo prijatelje ali partnerje iz Slovenije. Ko se nam bodo pridružile še družine, se bodo otroci učili še hitreje.
A če ne dobimo teh priložnosti in informacij, lahko ostanemo izolirani od družbe še po letih življenja v Sloveniji. Če živiš pri šefu v kleti in delaš 12 ur na dan, ne boš nikoli ničesar vedel o tej državi. Tudi če živiš v odročem azilnem domu ali delavskem naselju brez pravice do izhoda, prav tako ne boš nikoli znal živeti samostojno. Če je ideja, da naj se tujci naučimo kaj o življenju v Sloveniji in da se integriramo, potrebujemo možnost, da živimo samostojno. Nihče se ne more integrirati za štirimi zidovi.
*
Integracija ni stvar tečajev in integracijskih programov. Integracija je stvar možnosti, ki so ti na voljo. Integracija ni ČLOVEKOVA PRAVICA. Integracija je ČLOVEŠKO DEJSTVO: Integracija se prične z prvim dnem, ko vstopimo v državo. Toda možnosti, ki jih imamo so tiste, ki definirajo, kakšna bo ta integracija bila.
V zadnjem letu in pol, odkar imamo dostop na trg dela omogočen po treh mesecih prihoda v državo, je nas proces integracije veliko hitrejši. Hitreje se naučimo jezika, delamo v dobrim firmah s pravimi pogodbami, plačujemo za naše zdravstveno zavarovanje, sklenemo mnogo prijateljstev in se smatramo za ponosne člane te družbe. Zato ker lahko direktno vidimo naš prispevek. Zaradi tega poznamo svojo vrednost. Zaradi te dobre odločitve vlade, da nam podeli delovna dovoljenja, v Sloveniji ne vidite migrantov, ki prosjačijo na ulici, kot je pogost prizor v drugih evropskih državah. Vidite nas na avtobusu, ko gremo v službo in v šolo.
A srečujemo tudi ljudi, ki niso dobili možnosti legalne zaposlitve. Oni so tudi integrirani. A integrirani so v podtalje. Delajo službe na črno, podvrženi so izkoriščanju, izogibajo se avtoritetam, izogibajo se celo iti k zdravniku, saj bi jih vsak stik z uradnimi institucijami lahko posadil na deportacijsko letalo. To so zavrnjeni prosilci za azil in tuji delavci, katerim so šefi preklicali delovne vize.
Prav vsak tujec gre skozi proces integracije, če vlada hoče ali noče.. Na vladi je samo, da usmerja ta proces. Legalizacija migrantov koristi prav vsem – vladi, državljanom in tujcem. Edini, ki imajo profit od ilegalizacije so mafija, tihotapci in sodobni sužnjelastniki.
*
In za konec – stvar, ki se jo lahko vsi naučite od tujih delavcev je ta, da se bo vsak človek boril proti krivičnosti in za boljše življenje.
Tudi tisti, ki smo svojo pot v tej državi pričeli na dnu družbene lestvice, ne bomo sprejeli naše usode tiho. Ko nas šef obravnava slabo, zahtevamo svoje pravice. Ko so plače prenizke in so delovni pogoji nečloveški, zavračamo delo v takšni firmi. Ko nas želi Ministrstvo za notranje zadeve deportirati, naredimo vse kar je v naši moči, da se temu upremo. Ko nas potisnejo na rob družbe, naredimo vse, kar je v naši moči, da je naš glas slišan. Najpomembnejša stvar, ki jo delimo vsi ljudje, je potreba po dostojanstvu in spoštovanju. To ni nekaj, česar bi se bilo potrebno bati, to je najlepša človeška lastnost, ki nas povezuje vse.
Mislimo, da bi ljudje morali prepoznati pogum nas, migrantskih delavcev in delavcev, ki smo prosilci za azil. Čeprav se srečujemo s toliko težavami, se še vedno izkažemo. Še vedno se trudimo po naših najboljših močeh.
Država lahko ustvarja najrazličnejše migracijske politike in strategije, ampak ne more spremeniti ljudi v predmete, ki se jih lahko potiho premika naokoli in zavrže, ko niso več potrebni. Z bolj restriktivnimi migrantskimi politikami, z večjo neenakostjo, ne bo več reda in kontrole, ampak več razlik in sovraštva.
V zadnjih letih smo pokazali, kako lahko sodelujemo in živimo skupaj, kako se lahko učimo en od drugega in izboljšamo naše skupne življenjske okoliščine. Upamo, da se bomo lahko še naprej učili en od drugega in se skupaj podali boljši prihodnosti naproti.
Hvala vsem za vaš obisk in podporo, želimo vam prijeten preostanek konference.
Tukaj smo!
Foto: Črt Piksi
Leave a Reply