Na tej strani pogosto objavljamo zgodbe delavcev-prosilcev za azil, ki jim Ministrstvo za notranje zadeve odreka pravico do postopka v Sloveniji in jih na silo izganja v druge države. Deportacija te kot begunca lahko doleti kadarkoli, tudi po več letih bivanja in dela v državi, tudi po tem ko imaš tu družino, službo, dom in prijatelje. A če smo se v vseh teh letih boja z birokratskimi mlini na veter že navadili absurdnega in ponižujočega ravnanja Ministrstva za notranje zadeve, je slednje v tem tednu prekosilo samo sebe. Zdelo se je, kot bi uradniki tekmovali, kdo bo izpeljal bolj nehumano deportacijo. Spodaj bomo opisali zgolj tri situacije, v katerih so se prejšnji teden znašli naši člani, vi pa lahko glasujete, katero uradniško dejanje si zasluži zlato medaljo v Olimpijadi birokratske okrutnosti.
1. Prosilca za azil iz Maroka, ki že več kot leto dni živi in dela v Sloveniji ter ima tu slovensko partnerko, s katero pričakujeta dojenčka, je uradnik povabil, da pride v petek na razgovor. Naš tovariš je bil presrečen, saj je verjel, da bo ministrstvo po dolgem čakanju končno obravnavalo njegovo prošnjo za azil. V službi si je uredil dopust in z zaročenko sta v petek dopoldne veselo vkorakala v prostore MNZ na Viču. Tam so ga posedli v sobo in mu naročili, naj čaka. Čez nekaj časa so v sobo stopili policisti in ga obkolili, uradnik pa je sporočil, da bo zdaj deportiran na Hrvaško. Nista mogla verjeti, saj sta pričakovala, da bo imel razgovor, o deportaciji nista niti razmišljala. Z zaročenko sta panično poskušala razložiti, da ga ne morejo deportirati, saj mora skrbeti za družino – kmalu se jima bo rodil otrok! Na jok in kričanje zaročenke so odvrnili le s posmehovanjem, pred njenimi očmi so odvlekli bodočega očeta v policijski avto ter ga odpeljali na Hrvaško.
2. Druga zgodba se tiče prosilca za azil iz Nigerije, ki je lansko poletje dobil veliko medijske pozornosti zaradi svojega požrtvovalnega večtedenskega dela pri sanaciji poplav. Januarja je ministrstvo kljub izjavam ministra Poklukarja, da Slovenija ne deportira prostovoljcev, napovedalo njegovo deportacijo. Ta se zaradi protesta civilne družbe in velike sramote, ki bi jo vrgla na državo, ni zgodila, rok za deportacijo pa je nato potekel. Od takrat je minilo 9 mesecev in naš tovariš si je vmes ustvaril družinsko življenje ter postal delovodja v veliki restavraciji.
Ko pa je prejšnji petek skupaj s pooblaščencem prišel v prostore ministrstva na rutinsko podaljšanje svoje kartice, so uradniki zabrusili, da prostora ne smeta zapustiti, dokler mu ne vročijo obvestila o deportaciji. “Kakšni deporaciji!?” sta vprašala…vsi roki so že zdavnaj potekli! Uradnica jima je odgovorila, da so podaljšali rok za deportacijo na 18 mesecev, češ da prosilec januarja na dan načrtovanega izgona ni izpolnil svoje dolžnosti in se ni zglasil v azilnem domu. To seveda ne drži – ne le, da je prišel ob dogovorjeni uri v azilni dom, ampak sta to javljanje prenašala nacionalna televizija in POPTV! Ko sta uradnici pokazala posnetke (https://www.24ur.com/…/pri-nas-delavcev-manjka-prosilce… ) in zahtevala pojasnila, je zgolj povedala, da “nam ni treba ničesar pojasnjevati”. Tako ministrstvo vztraja pri izgonu človeka, ki že drugo leto dela in prostovolji v Sloveniji – to pa počnejo celo brez kakršnekoli zakonske podlage.
3. Slab teden je imel tudi prosilec za azil iz Kameruna. Ta je bil zaradi travmatične preteklosti podvržen hudim duševnim stiskam in spada med najbolj ranljive skupine beguncev. Ko je na Hrvaškem doživel policijsko nasilje, se je njegovo zdravje nevarno poslabšalo, v Slovenijo je prišel v slabem stanju, a je tu lahko našel psihiatrično podporo in zdravniško pomoč, zaradi česar se je njegovo stanje stabiliziralo.
Nato pa je prišla odločba o deportaciji na Hrvaško, ki zanj predstavlja hudo travmo, ter več mesecev izčrpajočih sodnih bitk, kjer je ministrstvo dokazovalo, da je z njim vse v najlepšem redu. S pomočjo izvedenke so celo proizvedli uradno mnenje, da morda res sliši glasove ki ga nagovarjajo k smrti, a da gre tu verjetno le za “kulturno značilnost” ljudi iz njegovega konca sveta. Čeprav se je že večkrat poskušal ubiti, je sodišče sledilo argumentaciji ministrstva ter predosilo, da ni akutno samomorilen in da mu deportacija “ne bo trajno škodovala.” Po tej odločitvi sodišča se je popolnoma zlomil in pristal v psihiatrični bolnišnici – prav zaradi akutne samomorilnosti.
Vse to so dogodki zgolj enega tedna. So le ponazoritev nore situacije, ki so ji podvrženi delavci/prosilci za azil vsak dan. Ne gre le za hude psihične pritiske, ampak dejanske kršitve najosnovnejših pravic, od pravice do družinskega življenja, poseganje v zdravstvene in postopkovne pravice prebivalcev.
In vse to se dogaja pod vlado, ki se že eno leto hvali z integracijsko strategijo in poudarja, kako je potrebno poskrbeti za vključevanje delavcev. Po več kot letu in pol jasnih opozoril, protestov in predlogov migranstkih organizacij, sindikatov in strokovnjakov, še vedno ni zagotovljeno niti najbolj osnovno varovanje dostojanstva ljudi, ki v tej državi trdo delajo in si prizadevajo kar največ prispevati k družbi.
Zato napovedujemo stopnjevanje pritiskov in uporabo vseh vzvodov, dokler se krivične deportacije ne ustavijo in se končno ne uveljavi pravična sistemska ureditev.
Leave a Reply