GOVOR PROSILCEV ZA AZIL NA TISKOVNI KONFERENCI PROTI DEPORTACIJAM 26.SEPTEMBRA 2024
Kličemo po vaši pozornosti, da spregovorimo o težkih situacijah, skozi katere smo primorani iti. Večini prosilcev za azil, ki živimo in delamo tukaj v Sloveniji, grozi deportacija. To je zelo resna zadeva. Je grožnja našemu preživetju, zdravju, duševnemu zdravju, našim družinam, skupnostim, našemu dostojanstvu – in našim življenjem.
Ko se vrnemo domov iz službe, ne moremo mirno spati. Vsak trenutek lahko policija in varnostniki pridejo skozi naša vrata in nas deportirajo ali zaprejo. Lahko bi nas predali hrvaški policiji, ki nas tepe in muči. S tem stresom se srečujemo dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Tudi po letih življenja v Sloveniji še vedno nismo varni, saj lahko postopki deportacije trajajo večno. Tako smo prisiljeni živeti v nenehni tesnobi, ta pritisk pa uničuje naše misli… dela nas bolne. Vpliva na naše odnose, na partnerje in otroke, vpliva na našo delovno sposobnost.
Kaj je razlog za to trpljenje? Komu je v interesu, da nas deportirajo? Ko se pogovarjamo z delodajalci in sodelavci, vsi cenijo naše delo. Ko govorimo s sosedi in člani skupnosti, nas pozdravljajo. Ko se pogovarjamo s politiki, pravijo, da država potrebuje naš prispevek. Zakaj je torej potreben takšen boj za obstanek v Sloveniji?
Verjamemo, da je v družbi veliko napačnih predstav o prosilcih za azil in da vlada na podlagi teh napačnih idej sprejema slabe odločitve.
Večina ljudi na primer misli, da ne delamo, država pa nam vsak mesec nameni na tisoče evrov. To seveda ne drži – prosilci za azil lahko začnejo delati po 3 mesecih in večina nas takoj najde službo, da se lažje preživljamo. Do takrat dobimo le 18 evrov žepnine mesečno. Ne le da vsi delamo, smo tudi med najbolj iskanimi delavci. Pravzaprav delodajalci vedno povprašujejo po nas, saj delamo v najtežjih sektorjih in v delovna mesta vlagamo veliko truda in veščin. Plačujemo davke in prispevamo v zdravstveno in pokojninsko blagajno Slovenije, čeprav sami od tega verjetno nikoli ne bomo imeli koristi.
Marsikdo tudi meni, da se ne želimo vključiti v družbo. Tudi to ne drži. Čeprav nimamo nobenega zagotovila, da nam bodo dovolili ostati v Sloveniji, se jezika že učimo in se brez večjih težav sporazumevamo s sodelavci. Imamo slovenske prijatelje, veliko nas ima slovenske partnerje in družinsko življenje. Smo del lokalnih organizacij, se včlanjujemo v športna društva, delamo kot prostovoljci … Seveda se jezika in vseh običajev ne moremo naučiti v nekaj mesecih, a vprašanje, ki si ga zastavljamo, je: ali bi počeli karkoli od tega, če ne bi imeli interesa za vključitev v slovensko družbo?
Jasno je torej, da dejanja vlade niso povezana z realnostjo. Ne samo, da ignorirajo naša prizadevanja za delo in integracijo, ampak nas kaznujejo, ker poskušamo. Namesto da bi ustvarili poti, ki bi nam pomagale ostati produktivni člani družbe, nas izrivajo iz sistema – delajo nas nezakonite, vzamejo nam delovna dovoljenja in nas ločijo od naših skupnosti. Seveda se lahko potrudimo po najboljših močeh, da se vključimo in trdo delamo, a na koncu nas to ne reši pred deportacijo. Ne glede na to, kako se dokazujemo, nas država še vedno obravnava kot zločince.
Biti izgnan iz tuje države je lahko nevarno in boleče, a biti izgnan iz svojega doma, stran od družine in prijateljev, se počuti kot smrt. In Slovenija je naš dom.
Vsem, ki nam v teh težkih situacijah stojite ob strani, se iskreno zahvaljujemo, vladi in poslancem pa sporočamo, da bomo še naprej stali skupaj in se borili za spoštovanje in dostojanstvo vseh ljudi.
Tukaj smo!
foto: Piksiwork
Leave a Reply