Srečen, da sem lahko ostal

Pozdravljeni. Že v naprej se vam zahvaljujem za branje teh vrstic, v katerih bi vam rad razložil, kakšna je bila moja pot do Slovenije.

Ob prvem vstopu na ozemlje Republike Hrvaške nas je policija odpeljala nazaj na mejo in nismo vedeli, kje smo. Najprej so na nas spustili pse. Med tekom smo padali in se poškodovali. Prijatelj je padel v nezavest, ker so policisti streljali v zrak. Policisti prijatelju niso pomagali. Maltretirali so nas in tepli. Prijatelju sem želel pomagati, a so me hrvaški policisti ujeli in pretepli. Ves čas so streljali v zrak. Policijski pes me je napadel in mi raztrgal suknjič. Izgubil sem torbo z vsemi svojimi dokumenti. Vzeli so mi telefon in ga razbili. Vkrcali so nas v avto in odpeljali nazaj na mejo.

Ob drugem prestopu bosansko-hrvaške meje sta policista zgodaj zjutraj v gozdu ujela našo skupino 45 pribežnikov. Sprva sta bila dva policista, tekom dneva pa so se policisti menjali in bilo jih je vse več. Odvzeli so nam telefone in nas pustili na dežju. Bili smo čisto mokri. V tem času nismo dobili nič za jesti in piti. Nato so nas odpeljali do meje in zopet nismo vedeli, kje se nahajamo.

Ob tretjem poskusu so nas policisti prijeli in takrat smo se registrirali kot družina in tako so nas vzeli. Kot družino so nas lažje sprejeli. Na policiji je bilo zaprtih 22 pribežnikov. Devetim osebam se ni uspelo pridružiti kakšni družini in so jih vrnili nazaj na mejo. Ostalim osebam, tudi meni, pa je uspelo sestaviti družino in tako smo ostali tam. Takrat sem se pretvarjal, da sem najmlajši v družini. Za enega od tujcev sem rekel, da je moj starejši brat. Hrvaški policisti so nas odpeljali na policijsko postajo in nas tam zaprli. Niso nam dali nič za jesti in piti. Ko so nas prišli iskat, so nas odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer so nas vprašali, če imamo kaj denarja, da nas spustijo naprej. Klicali so enega po enega. Na policijski postaji ni bilo na voljo tolmača. Edino kar sem razumel je bilo, ko so me poklicali po imenu. Tako so mi lahko vzeli prstne odtise. Dali so mi neke papirje v podpis. Nisem vedel, kaj piše na njih, saj so bili napisani v hrvaškem in francoskem jeziku. Niso mi nič razložili. Potem so nas dali v avto in odpeljali na železniško postajo. Tam so nam pokazali tablo za vlak za naprej. S pomočjo telefona smo si prevedli papirje, ki smo jih dobili na policijski postaji. Pisalo je, da moramo v sedmih dneh zapustiti državo. Ko smo šli na vlak, so nas vprašali kam gremo. Odgovorili smo, da gremo v Zagreb.

Na ozemlje Republike Hrvaške sem poskušal vstopiti trikrat. Niti enkrat nisem zaprosil za mednarodno zaščito, ker te možnosti nisem imel. Ko so mi v Sloveniji rekli, da me bodo vrnili na Hrvaško, sem bil zelo prestrašen. Dvomim, da bi mojo prošnjo obravnavali pravično, glede na to, kaj se doživel tam. Mislim, da moji prošnji za azil ne bi ugodili.

Lahko rečem, da sem zelo srečen, da sem uspel ostati v Sloveniji. Slovenija je dobra država. Imam službo v tovarni avtomobilskih delov, hodim tudi v šolo, kjer se učim slovenščine. Najpomembnejše je to, da imam v srcu mir. Ko je lepo vreme, grem rad v park ali v gore, rad igram košarko in se ukvarjam še z drugimi športnimi aktivnostmi. Situacija je neprimerno boljša kot na Hrvaškem, zelo sem vesel, da me niso odpeljali tja.

Cedric, Burundi

#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia

*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi, večinoma na Hrvaško. Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj v letu 2024 glede na prejšnje leto zvišalo za 500 odstotkov.

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*