
Lep pozdrav vsem, ke berete te besede. Ime mi je Ahmad, sem Palestinec in prihajam iz Jordanije. Opisal vam bom, kaj pomeni dublinska deportacija.
Torej. Ko se prišel v Slovenijo že veliko več kot eno leto nazaj, so mi povedali, da me bodo vrnili na Hrvaško. Tja se nisem želel vrniti, saj so me tam hudo mučili.
Nekega jutra so prišli po mene policisti in me posedli v policijski avto, da me bodo deportirali na Hrvaško. Tako sem se prestrašil, da sem jim zbežal iz avta. Ker nisem imel kam za iti, sem se kasneje vrnil nazaj v azilni dom.
Čez nekaj tednov so prišli spet. Zjutraj ob 6:30, ko sem se pripravljal na odhod na delo, so na Kotnikovo prišle osebe iz Ministrstva, da bi me odpeljale. Prosil sem jih, če mi dajo nekaj dni, da lahko dam odpoved v službi in prejmem svojo plačo, potem pa me lahko odpeljejo. Povedali so mi, da to ni opravičljiv razlog za odložitev deportacije in me odpeljali.
Ob vrnitvi na Hrvaško so pričeli z mano poniževalno ravnati takoj, ko so odšli zaposleni iz Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Najprej so me vprašali, ali imam denar, preiskali so mojo denarnico in mi vzeli drobiž. Druge stvari so zmetali v kot. Zato, da so me lahko v celoti preiskali, sem se moral sleči do golega. Zaradi tega sem bil zelo ponižan, saj nisem ne kriminalec, ne otrok. Nato so mi za hrbtom vklenili roke, me odrinili, brcali, nekdo pa mi je tudi rekel: »Fuck you!«. Z njimi do takrat nisem spregovoril niti ene besede. Tri ure sem bil zaprt v policijskem vozilu. Ko sem želel uporabiti stranišče, mi niso dovolili, dokler da nisem izgubil nadzora nad mehurjem in se malo polulal. Počutil sem se zelo ponižanega. Nato so me odpeljali v azilni dom in me šele tam odklenili iz lisic. Povedal sem, da sem tukaj, ker sem bil vrnjen po Dublinski uredbi. Ker ni bilo prisotnega tolmača, smo se pogovarjali v angleščini. Angleščino govorim le za silo. Fotografirali so me ter mi rekli, naj se znajdem sam; naj grem nazaj v Slovenijo ali pa Bosno in Hercegovino. Kljub temu, da so mi v Sloveniji rekli, da bom na Hrvaškem deležen azilnega postopka, v realnosti ni tako. Sprejmejo te nezaj, te registrirajo, potem pa ti rečejo, da greš lahko kamorkoli hočeš. Za mednarodno zaščito nisem zaprosil – na koga bi se naj namreč obrnil? Policista, ki me je zmerjal? Policista, ki mi ni pustil na stranišče? Ali uradno osebo, ki mi je rekla, naj se znajdem sam? Vrnili so mi osebne stvari. Par ur sem sedel pred azilnim domom, nato pa se z vlakom vrnil nazaj v Slovenijo in odšel v službo. Zaradi odnosa Hrvaške sem sklepal, da v tej državi nisem dobrodošel.
Ne razumem, zakaj je postopek na Hrvaškem tako drugačen slovenskemu. Tukaj sem zelo miren, medtem ko se zaradi poniževalnega odnosa Hrvatov pričnem kar tresti. V Sloveniji imam službo in ljudi, ki jih poznam. Tukaj nisem, da bi škodoval Sloveniji, ampak želim državi izkazati hvaležnost, da me je sprejela – kar mi je Slovenija ponudila do sedaj, je neprecenljivo, in težko opišem čustva, ki jih zaradi tega občutim. Da bi razumeli, bi morali biti del mene. Slovenija je zaščitila moje življenje in mi omogočila notranji mir. Hodim na tečaj slovenščine in hodim v službo. Delam za veliko firmo in sicer izobražujem nove delavce, kako voziti viličarja. Sam sem namreč ekspert za viličarja – z viličarjem lahko prižgem celo vžigalnik – če koga zanima, kako to zgleda, mu lahko pokažem video.
Naj povem tudi to, da sem se v Sloveniji naučil veliko o dobrem odnosu do sočloveka. Spoznal sem mnogo odkritosrčnih in poštenih ljudi, ki so mi pomagali, ko sem bil še čisto nov in nisem vedel ničesar o tej državi. Slovenci so prijazni in pripravljeni priskočiti na pomoč, lepo so me sprejeli in počutim se dobrodošlega. Kot profesionalc v gradbenem sektorju upam, da bom lahko svoje izkušnje uporabil za izgradnjo in izboljšanje te države. Poleg gradbeništva sem mnogo let delal tudi kot tovornjakar in vem, da bi tudi s temi izkušnjami lahko veliko prispeval. Resnično si želim prispevati tej državi. Vem, da mnogi, ki to berete, morda tega ne razumete, a ljudje, kot sem jaz, ki smo morali bežati za preživetje, zelo dobro razumemo, kaj je hvaležnost in potreba po tem, da se izkažemo in vrnemo okolju, ki nam je ponudilo varnost.
S svojo prejšnjo službo, ko sem delal kot keramičar, sem prepotoval celo Slovenijo. Mesta, ki so mi najbolj všeč so prelepa Škofja Loka, Novo mesto, Maribor, Izola, Ajdovščina in Murska Sobota.
Zelo rad se sprehajam v dežju. Tam, od kjer sem doma, ni veliko dežja. Tukaj pa je klima prava. Mislim, da je to moja najljubša stvar, ki jo počnem v svojem prostem času. Obužujem dež.
Rad tudi obdarujem svoje prijatelje. Za darilo jim najraje prinesem arabske slaščice. Kupim jih v Orient marketu pri mojem prijatelju Muhannadu blizu državne televizije. Mnoge sem navdušil nad temi slaščicami in me ves čas sprašujejo, kdaj jih bom ponovno prinesel.
Najpomembnejše spoznanje je to, da je življenje samo eno in da ga moramo živeti na najboljši možen način. Se boriti za svoj prostor na svetu. Spletati prijateljstva. Prispevati k skupnosti.
(Ahmad, Jordanija)
#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia
*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi, večinoma na Hrvaško. Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj v letu 2024 glede na prejšnje leto zvišalo za 500 odstotkov.
Leave a Reply