Govorili so nam, da smrdimo

Lep pozdrav vsem, ki berete te vrstice. Sem eden izmed tistih ljudi, ki so prišli do Slovenije po izjemno težki poti, najbolj žalosten del poti pa je bil skozi Hrvaško. Noben človek si ne zasluži takšne obravnave.

Tam se mi je namreč zgodilo veliko hudih stvari. Na Hrvaško mi je uspelo vstopiti v drugem poskusu, v prvem so me hrvaški policisti z nasiljem pregnali nazaj v Bosno in Hercegovino. V drugem poskusu sem potoval v večji skupini. Prijeti smo bili s strani hrvaške policije, ko smo z vlakom prispeli v Zagreb. Takrat so me v skupini z drugimi migranti odpeljali najprej na eno policijsko postajo, kasneje pa so nas odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer smo morali odložiti vse stvari. Tam so nas hrvaški policisti žalili in nam govorili, da smrdimo. Kasneje so me zaslišali. Povedati sem moral svoje osebne podatke in moral sem nekaj podpisati. Bilo je v hrvaškem jeziku. Ko sem se želel pozanimati, kaj podpisujem, mi tega niso želeli pojasniti. Hrvaški policisti so mi samo pokazali, kje naj podpišem in če tega ne bi podpisal, bi me vrnili tja, od koder sem prišel.

Po tem so me skupaj s skupino, s katero sem potoval, naložili v vozilo ter nas odpeljali do večnadstropne hiše, v sprejemni center za tujce. Ob prihodu v nastanitveni center mi je oseba v civilu, ki je bila z nami v vozilu, odvzela prstne odtise. Pri oddaji prstnih odtisov nisem imel tolmača, da bi razumel postopke. Če ne bi želel dati prstnih odtisov, bi me pretepli ali mi storili kaj slabega. Po podaji prstnih odtisov sem prejel nek dokument, ki ga nisem razumel, saj je bil napisan v hrvaškem jeziku.

V nastanitvenem centru sem ostal pet dni. Potreboval sem zdravniško oskrbo. Kadar me je strah, se mi poveča pritisk. Za zdravniško oskrbo sem povprašal na recepciji, a nisem dobil odgovora, človek na recepciji mi je z gesto nakazal, da me ne razume. Varnostnik na recepciji v azilnemu domu se ni nikoli želel pogovarjati z menoj, ko sem ga vprašal po informacijah.

Tekom bivanja v nastanitvenem centru mi ni nihče ničesar razložil. Samo ždel sem tam v sobi in nisem vedel, kaj se bo zgodilo z mano. Na Hrvaškem ne obravnavajo migrantov, kot bi bilo treba. Žalili so me. Klicali so me “Afriški terorist”. Hrvaška ni država, ki spoštuje človekove pravice.

Če bi se moral vrniti na Hrvaško, da bi to negativno vplivalo na moje psihično stanje. Spomin na policijsko ravnanje mi povzroči slabo počutje. Bojim se kršenja človekovih pravic, ki se pojavlja na Hrvaškem. Beguncev ne bi smeli pošiljati tja, saj to niso dostojne razmere.

Zdaj sem v Sloveniji in se počutim dobro. Končno spet lahko razmišljam o prihodnosti. Že dve leti delam za isto firmo in imam pogodbo za nedoločen čas. Imam prijatelje in sem prostovoljec pri več različnih organizacijah, recimo pri Rdečemu Križu. Sem član planinskega društva in veliko hodim v gore. Sanjam tudi o tem, da bom nekoč lahko spet poučeval. V svoji državi sem bil namreč učitelj francoščine. Rad bi ostal tukaj in na svoj način pomagal Sloveniji, saj je Slovenija pomagala tudi meni, s tem ko mi je podelila mednarodno zaščito.

X
(fotografija je iz Velike Planine)

#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia

*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi (večinoma na Hrvaško). Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj v letu 2024 glede na prejšnje leto zvišalo za 500 odstotkov.

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*