Tujci nimajo vstopa

Pozdravljeni. Moje ime je Issa. Sem begunec v Sloveniji in prihajam iz Burundija. Rad bi delil dve zgodbi iz Hrvaške.

Ob koncu leta 2022 sem poskušal večkrat priti iz Bosne na Hrvaško. Policisti so mi v enem izmed poskusov razbili očala. Drugič sem bil z neko staro gospo, ki je imela srčne težave, pa so me nagonili stran od nje. Moral sem se sleči v hudem mrazu. To je bilo dobesedno mučenje. Naslednjič sem prečkal mejo v veliki skupini ljudi in so nas spet zajeli policaji. V skupini nas je bilo nekaj fantov in deklet iz Burundija in nekaj družin iz Konga. Ločili so nas na dva dela, družine iz Konga so nekam odpeljali, nas pa so pustili čakati. Policisti so nas vse preiskali, nam pobrali mobitele in nas strašili s policijskimi psi. Nato so prišli drugi policisti in nas odpeljali nekam stran. V avtomobilih je bila klima, da nas je močno zeblo. Ko smo prišli na cilj, so nas predali štirim zamaskiranim policistom. Rekli so, da naj korakamo tja, od koder smo prišli. Nagnali so nas s pomočjo pušk in psov. Bežali smo po neki makadamski cesti in mislili, da bomo šli nazaj v Bosno. A očitno cesta ni vodila v Bosno, saj so nas čez čas zajeli drugi hrvaški policisti. Niso nam verjeli, da se vračamo v Bosno. Začeli so streljati v zrak, da bi zbežali.

Šele v petem poskusu mi je uspelo priti na Hrvaško. Pretvarjal sem se, da sem član neke družine iz Konga. Odpeljali so nas na policijsko postajo, kjer so nas pustili zaprte brez hrane in vode. Vodo smo morali piti iz stranišča. Nato so nam dali neke papirje v hrvaščini, ki jih nismo razumeli. Policist nam je rekel, da moramo zapustiti Hrvaško v sedmih dneh. Odpeljali so nas na železniško postajo, da bi kupili karto za Zagreb. Pred odhodom smo poskušali kupiti hrano, a so nam v trgovini rekli, da ne prodajajo hrane migrantom. Prav tako nam nato niso želeli prodati karte za vlak ali avtobus. Bili smo obupani.

Ko nam je končno uspelo kupiti karto, smo prišli v Slovenijo. Tukaj sem zaprosil za azil. Tukaj je bilo popolnoma drugače. Vsi so bili prijazni z nami. Še celo policaji.

Začel sem se učiti slovensko in čez nekaj časa sem se zaposlil. Žal mi je Ministrstvo reklo, da moram nazaj na Hrvaško. Več mesecev sem živel v strahu. Čez nekaj časa so mi povedali, da lahko ostanem tukaj. Poklicali so me na intervju za azil in dobil sem status begunca, ker je moje življenje v Burundiju ogroženo. Zelo sem vesel, da lahko ostanem v Sloveniji, saj je to moj novi dom. Živim v najetem stanovanju, že več kot leto in pol sem zaposlen pri isti firmi, govorim že malo slovensko, imam avto in veliko prijateljev.

Zdaj pa bi rad delil še drugo zgodbo iz Hrvaške. Pred kratkim smo se z nekaj prijatelji odločili, da obiščemo prijatelje in znance, ki so bili deportirani na Hrvaško. Odšli smo torej v Zagreb, da bi se kak dan ali dva družili z njimi. Želeli smo v nek klub, mislim da se imenuje Bunker, a so nas ustavili na vratih. Rekli so, da tujci nimajo vstopa. Pokazali smo jim slovenske potne liste, pa so rekli, da jih to ne zanima in da še vedno nimamo vstopa. Potem smo poskušali v več različnih klubov in je bilo povsod isto. Na cesti in na vlaku so nas ves čas pregledovali policisti. Kazali smo jim svoje slovenske potne liste, pa so bili čisto znervirani. Prav videlo se jim je, da so želeli ujeti ljudi brez papirjev in jih maltretirati.

To je bila moja prva izkušnja s Hrvaško po tem, ko sem dobil dovoljenje za bivanje v Sloveniji. Nikoli več ne želim nazaj tja. Zdaj še bolj cenim to, da me niso deportirali. Življenje na Hrvaškem za migrante je neznosno.

Mislim, da je zelo pomembno, da se pusti ljudem živeti tam, kjer se počutijo dobro. Tam kjer se dobro počutiš, se boš lahko razvil na najboljši možen način in boš lahko veliko prispeval. Tam, kjer boš nesrečen, boš težko dal od sebe najboljše. Kjer ne boš sprejet, se boš zaprl vase. Država bi morala zasledovati cilj srečnih prebivalcev, tudi če so to tujci. Veliko tujcev ima radih Slovenijo. Če bi jim dovolili ostati, bi bilo to dobro tudi za državo.

Issa, Burundi

#Tukaj_smo
#Stop_deportations
#Stop_dublin_to_croatia

*Opomba uredništva: V letu 2023 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 4389 azilnih odločb, od tega je bilo 4096 dublinskih odločb o vrnitvi (večinoma na Hrvaško). Kljub opozarjanju prosilcev za azil, aktivistov in nevladnikov na nedopustnost vračanj v to državo se je število izvedenih predaj od leta 2023 v letu 2024 zvišalo za 500 odstotkov.