Lep pozdrav vsem, ki berete mojo zgodbo. Rad bi vam predstavil mojo pot do Slovenije in vam poskušal razložiti, zakaj se begunci tako bojimo tega, da bi bili deportirani nazaj na Hrvaško.
Ko sem iz Bosne prvič vstopil na Hrvaško, sem potoval z večjo skupino, v kateri so bile poleg mene večinoma ženske. Pred policisti jih je mnogo molčalo, nekaj pa nas je spregovorilo in prosilo za azil. Zaradi tega so nas brez milosti pretepli, pri miru pa so pustili le tiste, ki si za azil niso upali prositi. Vzeli so nam mobilne telefone in denar, ter nas preiskali; nekatere izmed žensk so preiskali celo v intimnih predelih in jim odvzeli denar, ki so ga skrivale v spodnjicah. Noč smo preživeli na policijski postaji brez hrane ali vode. Prav tako nam niso vrnili naših telefonov ali denarja, ko so nas naslednji dan odpeljali v gozd in nas tam pustili. Hoja nazaj v Bosno je bila mučna, ker nisem poznal poti.
Drugič sem vstopil na Hrvaško po štirih dneh hoje po gozdu, ko sta nas ustavila dva policista in policistka. Naložili so nas v kombi brez oken, tako da nisem videl, kam nas peljejo. Ko se je končno ustavil, sem mislil, da smo prispeli na policijsko postajo, vendar je prišlo le do izmenjave voznikov. Spet sem poskusil zaprositi za azil in spet so me pretepli. Tokrat so policisti nosili maske. Zopet so nas odpeljali v gozd, tokrat v bližino reke, ter nam povedali, da je to pot v Bosno. Tokrat sem bil prvi, ki so ga preiskali: vzeli so moj telefon, bančno kartico in denarnico. K reki so nas odpeljali v parih, tako da sem do reke prispel z arabskim moškim. Reka je bila velika, prav tako ni bila le ena, temveč dve. Policisti so naju potisnili v vodo, da bi jo prečkala. Ker nisva znala plavati, v reko nisva želela. Zaradi tega so na naju policisti, ki so se vrnili z naslednjim parom, tudi opozorilno streljali. Zato sem zabredel in upal, da me ne odnese. V reko so policisti odvrgli tudi moj telefon in denarnico, tako da sem se v Bosno vrnil brez vsega.
Šele moj tretji poskus vstopa na Hrvaško je bil uspešen. Tokrat sem bil aretiran šele v Zagrebu, kjer so me odpeljali v zaprto celico, nato pa še na policijsko postajo. Tam sem bil pridržan tri dni; dobil sem le vodo in kruh, s policisti pa zaradi strahu nisem komuniciral. Premeščen sem bil še na dve drugi policijski postaji, šele nato pa so me namestili v nastanitveni center. Ker sem se bal, da me bodo spet deportirali, nisem zaprosil za azil. Tja so me pripeljali s kombijem in ko sem želel zapustiti vozilo, so me policisti ustavili ter me odpeljali v ločeno sobo. Odvzeli so mi prstne odtise, brez da bi mi objasnili zakaj. Povedali so mi le, da bo zame to boljše, kot pa če me odpeljejo nazaj v Bosno.
Nato so me namestili v sobo, ki je bila v zelo slabem stanju: v njej so bili ščurki, v žimnici stenice, za splakovanje školjke pa je bilo potrebno uporabljati vedro. Tudi hrana je bila slaba in ni je bilo dovolj, zato sem imel želodčne težave. O mojih težavah sem govoril z nekim uslužbencem, vendar me je ta v angleščini ozmerjal z besedami na »f« in »n«.
Zaradi hude poti iz Bosne sem imel poškodbe na nogah, zaradi katerih sem tudi obiskal zdravnika. Ker je moja rana krvavela, so mi rekli, naj se preoblečem in umijem, nato pa me bodo oskrbeli. Ko sem storil, kot mi je bilo naročeno, pa so mi povedali, da ambulanto zapirajo. Prosil sem jih, naj mi dajo nekaj, s čemer si lahko rano oskrbim sam, pa so me zavrnili. Poleg poškodbe od hoje sem imel težave tudi z glavo in levim očesom, na katerega od pretepov policistov slabše vidim.
Kljub temu sem ostal, saj so mi že odvzeli prstne odtise. Ker se nihče ni ukvarjal z mano, sem se zopet obrnil na uslužbenca, ki pa se mi je smejal in me vprašal, kaj še vedno delam tukaj. Nato sem bil nekega dne poklican v pisarno, kjer me je oseba iz ministrstva vprašala, zakaj sem še tam in kako dolgo nameravam ostati. Rekel sem, da čakam na azilni postopek, ona pa mi je povedala, da moram zapustiti Hrvaško v dveh dneh. Tako sem po dveh tednih na Hrvaškem ugotovil, da moram oditi.
V Slovenijo sem dobesedno pribežal, saj so se za nami podili hrvaški policisti. Ko smo prestopili mejo, so nas zajeli policisti iz Slovenije. Postrojili so nas v vrsto in pregledali, ampak niso govorili agresivno. Povedali smo jim, da smo lačni in prinesli so nam hrano in vodo. Potem so nas posedli v nek kombi in nam razložili, da nas peljejo na policijsko postajo. Vidite, to je bistvena razlika. Na Hrvaškem nam niso nikoli povedali, kam nas peljejo ali v kakšnem postopku smo. Tukaj pa so nam za vsak naslednji korak povedali, kaj se bo zgodilo. Zato nismo paničarili.
Že v teh prvih trenutkih sem začutil željo, da za večno ostanem v tej državi. Mogoče vam je to težko razumeti. Ampak v takšnih situacijah človek nekako globoko v sebi začuti takšne odločitve. Ko sem prosil, če grem lahko na stranišče, so mi pustili, da grem na stranišče. Razumete, kaj hočem povedati? Ko so mi pustili, da grem na stranišče, sem se počutil, da ta država že ne more biti slaba, kajti če bi bila to slaba država, nam zdaj ne bi pustili na stranišče.
Potem so nam povedali, da nas bodo odpeljali v azilni dom. Tudi v azilnem domu so se do nas vedli kot do ljudi. Če smo kaj vprašali, so nam odgovorili. Na Hrvaškem niso nikoli nič odgovorili in nasploh se nismo upali veliko spraševati.
Prva stvar, ki so jo naredili, ko smo prišli v azilni dom, je bil zdravniški pregled. Če je kdo potreboval zdravilo, ga je dobil. Če je bil kdo resneje poškodovan, so ga odpeljali v bolnico. Tudi mojo poškodbo so takoj oskrbeli. Pred kratkim sem imel tudi operacijo očesa, ki so mi ga poškodovali hrvaški policisti. Na Hrvaškem niso oskrbeli niti majhnega otroka v naši skupini, ki je bil hudo bolan. Pustili so ga bolnega.
Ko sem socialno delavko prosil, če lahko zamenjam sobo, saj bi bil rad skupaj s svojim prijateljem, je rekla, da bo uredila. Ko sem isto stvar prosil na Hrvaškem, so me nadrli kot majhnega otroka in mi grozili, naj niti ne pomislim na to. Tudi glede ščurkov in stenic niso prav ničesar ukrenili, pustili so, da nas grizejo noč za nočjo. V Sloveniji pa, če se pojavijo insekti, socialne delavke vedno prinesejo sprej, vsake toliko pa pokličejo tudi profesionalce. Kar hočem povedati je, da se nekako trudijo, da ne bi trpeli.
Še ena razlika je zelo očitna v odnosu v azilnem domu do nas tujcev. Na Hrvaškem ne smeš in ne moreš početi nič. Cele dneve lahko samo ležiš v sobi in gledaš v zrak in upaš, da te ne bo nihče užalil ali poškodoval. V Sloveniji pa lahko begunci pomagamo pri delu v azilnem domu. Eni peremo perilo, drugi pomivajo okna, tretji pomagajo v kuhinji. Na ta način se počutimo koristne tudi v prvih treh mesecih, preden imamo delovno dovoljenje in se zaposlimo. Na Hrvaškem kaj takšnega ni možno, tam se nikoli ne smeš počutiti dobro.
Zdaj bi rad povedal še nekaj o življenju izven azilnega doma. Na Hrvaškem so me enkrat želeli napasti neki lokalci. Bila je skupina moških, govorili so žaljive besede in komaj sem jim ušel. Tukaj pa sem se na avtobusu zaklepetal z nekim gospodom, izmenjala sva si kontakte in od takrat naprej se veliko druživa. Greva na kavo in on me uči slovenščine. Spet enkrat drugič mi je neka ženska na avtobusu, ki sem jo prijazno pozdravil, podarila torto, ki jo je imela v vrečki iz trgovine. Enkrat pa sem bil v trgovini s prijatelji in je nek gospod prišel do nas in rekel, naj si izberemo karkoli hočemo, pa bo on plačal. Nabrali smo malo hrane in sokov, on pa je poravnal račun. Še celo policistov se ne bojim vprašati za pot, če sem kam namenjen, pa ne najdem. Upam, da razumete, kakšna razlika je to.
Na Hrvaško se ne želim več vrniti. Zaradi rasizma, zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, ter vsega, kar bi se mi lahko zgodilo, če bi šel nazaj. Želim ostati v Sloveniji. Želim ostati in narediti mnogo dobrega. Morali bi me slišati, kako govorim slovensko. Tukaj sem šele nekaj mesecev, pa mi sploh ne gre slabo. Ves čas se trudim in vadim in se pogovarjam z ljudmi. Ne razumem, zakaj so za te deportacije pomembni samo birokratski predpisi in ne tudi človeški faktor. Saj smo vendar ljudje.
Zakaria, Gana
Leave a Reply