Pozdravljeni. Ime mi je Malachie in prihajam iz Burundija. Svojo državo sem moral zaradi preganjanja zapustiti, a pot na varno je bila vse prej kot rožnata. Naj vam opišem svoj zadnji del potovanja, preden sem prispel v Slovenijo.
Ob prvem vstopu na Hrvaško so me obravnavali na nečloveški način. Ko so me ujeli na meji, sem bil s skupino ljudi, s katero sem se srečal v gozdu. Približalo se nam je več policistov. Začeli so mi groziti. Ločili so me od skupine, ker sem govoril angleško, ostali pa ne. Dejali so, da sem jaz tisti, ki se upiram, ter me pričeli žaliti. Rekli so, da sem kot opica in da moram iz države. Udarili so me s pestmi in dejali, da se moram vrniti v Bosno in Hercegovino. Takrat sem pričel kričati, ker me je bolelo zaradi udarcev. Ko sem pričel kričati, so me pošpricali z nekim sprejem, zaradi katerega so me pekle oči. Ko so ostali videli to, poleg so bile tudi ženske z otroci, so pričeli še oni kričati, saj so mislili, da me bodo policisti ubili. To se je zgodilo zgodaj zjutraj. Kasneje so nas odpeljali nazaj na mejo.
Ko sem drugič poskušal prestopiti mejo, sem znova potoval v skupini. Z neko žensko z otroci sem se dogovoril, da se bomo predstavljali kot družina, saj je bil to edini način, da bi bili do nas manj brutalni. Kljub temu so nas policisti maltretirali od jutra do popoldneva, na nas so celo spustili pse, da bi nas prestrašili. Nato so nas z marico odpeljali na policijsko postajo. Tam so nas strpali v nekakšne celice za pripor. Bil sem zelo lačen, ker nismo dobili ne hrane ne pijače. Vprašal sem, če grem lahko nekaj kupiti za jesti. Policaj je odvrnil, da nimam nobene pravice to zahtevati, saj to ni restavracija. Čez nekaj časa se je policist vrnil in mi ponižujoče vrgel banano. Sklepam, da je tako ravnal zaradi barve moje kože. Nato je prišel drugi policist in me vprašal, če vem, zakaj sem v priporu. Odgovoril sem mu, da ne vem. Policist me je vprašal, zakaj sem tu. Odgovoril sem mu, da kot begunec iščem državo, ki bi mi zagotovila varno življenje. Potem se mi je približal in se me pričel dotikati. Začel me je otipavati po zadnjici. Počutil sem se, kot da me je želel spolno napasti. Odrinil sem ga in pričel glasno kričati. Po tem ko sem ga tako odrinil, mi je pljunil v obraz ter odšel iz prostora.
Po nekaj urah me je poklical nek nov policist in mi dejal naj grem z njim. To je bilo že pozno zvečer. Odpeljal me je pisarno, soba številka 2. Dejali so mi, da mi morajo iz varnostnih razlogov vzeti prstne odtise. Vprašal sem, če bodo te odtise vzeli zaradi azila in odgovorili so mi, da ne. Nato so me spraševali o osebnih podatkih.
Preden so me odpeljali v to pisarno, sem bil zaprt ločeno na eni strani, ta ženska pa na drugi strani. Ko so me odpeljali v to pisarno, sem pred njo videl to žensko z otrokoma, ker so nas spuščali v pisarno enega za drugim. Jaz sem bil kot »šef« družine prvi, ki sem vstopil. Natipkali so več dokumentov. Potem so me odpeljali nazaj v celico. Enako so storili s to žensko in otrokoma. Naslednje jutro, okrog petih zjutraj, so nas izpustili iz zapora. Meni in ženski z otrokoma so izročili nek dokument. Po tem so nas ponovno vkrcali v marico in nas odpeljali na neko avtobusno postajo.
Tam so nas odložili in se odpeljali, mi pa smo poskušali kupiti vozovnice. Okrog 6:30 smo že prispeli v Zagreb. Potem smo ugotovili, da na tem dokumentu piše, da moramo zapustiti Republiko Hrvaško v sedmih dneh. Ker nismo imeli pravice ostati v Republiki Hrvaški in si tudi nisem želel ostati, zaradi groženj in udarcev, ki sem jih bil deležen, smo se s to družino zvečer odločili, da bomo državo zapustili. Peš smo hodili do meje z Republiko Slovenijo. Ko smo že bili na Slovenskem ozemlju, so nas zaustavili vojaki in nas zasliševali. Ko so ugotovili, da smo nedolžni, so poklicali policijo. Policija nas je lepo sprejela. Odpeljali so nas v azilni dom. Glede na to, da smo prišli v državo, kjer nismo bili deležni groženj in smo se počutili varne, smo se kot »družina« razšli. Ženska z otroci je bila odpeljana v Logatec, jaz pa v azilni dom na Viču.
Ob prihodu v azilni dom sem bil zelo lepo sprejet. Takoj sem začutil, da je to varen prostor, kakršnega sem iskal. Kmalu sem se aktiviral in dobil kar nekaj novih prijateljev. Vsi so bili zelo prijazni z mano. Po treh mesecih sem dobil delovno dovoljenje in pričel takoj delati v skladišču. Zaradi gostoljublja in podpore ljudi okoli mene sem počasi začel pozabljati na vse pretresljive stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Imel sem možnost obiskati nekaj krajev izven Ljubljane, od katerih mi je bila najbolj všeč Izola. Tja smo šli poleti in smo se imeli res dobro, nihče nas ni čudno gledal, lepo smo bili sprejeti.
V tem času mi je uspelo tudi, da sem si začel ponovno predstavljati prihodnost. Rad bi ostal v tej državi, delal in bil čimbolj koristen za družbo, ki mi je omogočila varnost in mir. Moje največje sanje so, da bi se dobro naučil jezika in bi lahko spet delal v gradbeništvu, saj sem po poklicu gradbeni inženir in me to delo zelo veseli.
Hvala za pozornost.
Malachie, Burundi
Leave a Reply