Lep pozdrav vsem, ki berete to zgodbo. Prihajam iz Pakistana. O svoji izkušnji sem pisal za časopis Tukaj smo že pred dvemi leti, prav tako sem o njej govoril v filmu Življenja nevidnih na RTV. Nekateri me zato morda že poznate.
Za tiste, ki me še ne poznate, bom zgodbo obnovil, a tokrat bi rad predvsem poudaril razplet tiste situacije.
Pa začnimo.
V Slovenijo sem prišel z delovno vizo. Zaposlil sem se v pekarni nekje na Gorenjskem. Tam sem delal tri mesece. Moj šef je bil grozen, do mene se je vedel kot do sužnja. Tudi svojega sina, ki je bil še mlad, je učil, da se mora do tujih delavcev vesti kot sužnjelastnik.
Poleg mene so tam delali še neki delavci iz Nepala, ki so bili kot paralizirani in se nikoli niso upali postaviti zase, saj nam je ves čas grozil s tem, da nam bo preklical vizo. Ves čas nas je zmerjal.
V pogodbi sem imel zapisano, da bom delal 8 ur na dan, 5 dni na teden, a delal sem 12 ur, po šest dni na teden. Mislil sem, da se bodo vse te nadure vsaj poznale na plači, a ko je prišla plača, je znašala enkrat 510 eur, enkrat 900 eurov, enkrat pa 720. Šli smo do šefa in ga vprašali, zakaj je plača tako nizka in zakaj delamo več kot v pogodbi. Rekel je, da pogodba ni pomembna, da se v Evropi dela 12 ur na dan in 6 dni na teden. Da je pogodba samo neka formalnost.
Med nami je bil tudi nek starejši Nepalec, ki je bil zelo priden in delaven, a je dobil panični napad, kadarkoli se je prikazal šef. Šef mu je rekel, da ga ne potrebuje več. Vrgel ga je iz hiše. Nimam pojma, kaj se je zgodilo z njim.
Meni pa se je ves čas zdelo, da to ni prav. Počutil sem se kot ujetnik in vedel sem, da je plača premajhna in da delam preveč. Zato sem ponoči, namesto da bi spal, brskal po internetu in iskal informacije o slovenski delavski zakonodaji. Ugotovil sem, da imam prav in da nas naš šef izkorišča.
Ponavadi sem imel proste samo sobote. Živeli smo nekje sredi gozda, v hiši od šefa, daleč od prve avtobusne postaje. Zato nikoli nismo nikamor odšli. A ker nismo odšli, nam je šef dal delo tudi za tisti dan. Pokositi smo mu morali travo okoli hiše ali očistiti čevlje.
Neke sobote pa sem le odšel. Šel sem v Ljubljano. Tam sem izgubljeno taval naokoli. V parku sem srečal nekega Afričana in mu povedal svojo zgodbo. Ta človek mi je dal kontakt neke ženske iz migrantske organizacije Ambasada Rog. Kontaktiral sem jo, slišala sva se po telefonu in rekla mi je, da naj pridem do njih in se bomo vse zmenili. Rekla mi je tudi, da naj vse dokumentiram. Naj snemam videe, naredim fotografije, naj zapišem vse svoje ure, naj si prižgem aplikacijo, ki beleži vse moje lokacije…
Vse to sem naredil. A od takrat naprej nisem imel niti enega prostega dne, da bi lahko odšel v Ljubljano. Kot da bi šef vedel. Nekega dne pa sem bil bolan in sem rekel šefu, da moram k zdravniku. Imel sem vročino. Šef mi je rekel, da moja zdravstevna izkaznica ni veljavna, zato da ne morem k zdravniku. Če bom šel k zdravniku, naj se potem nikoli ne vrnem nazaj. Ponovno sem poklical to žensko. Rekla mi je, naj spakiram kovčke in pridem, pa bomo že kasneje urejali naprej. Tako sem tudi naredil. S sabo sem vzel še enega Nepalca, ki je bil nov in je bil dober fant in ga nisem želel pustiti samega v tej situaciji.
Tako sem prišel s svojimi kovčki in Nepalcem in njegovimi kovčki v Ljubljano. Ta ženska, s katero sem govoril po telefonu, mi je našla sobo, potem pa me je peljala na Delavsko svetovalnico, ker sem spoznal še druge ljudi in skupaj smo naredili načrt, kako bomo mojega šefa prijavili policiji.
Tako smo odšli na policijo jaz in dva iz Delavske svetovalnice ter dva iz Ambasade Rog. Tam pa smo doživeli popoln šok. Policist je pogledal mojo kartico za dovoljenje za delo in bivanje in povedal, da ni več veljavna in da sem ilegalen in da me morajo zapreti v Center za tujce in nato deportirati. Hkrati so ugotovili tudi, da moj prijatelj iz Nepala sploh nima nobene pogodbe in da tam že ves čas dela na črno in da tudi nima več veljavne vize.
Mislil sem, da bom umrl od groze, postal sem čisto bled. Policist mi je pokazal dokument z mojim podpisom, na katerem se odpovedujem svoji vizi. Ta podpis seveda ni bil moj. Bil je podoben, a ni bil moj. Tudi datum podpisa je bil od takrat, ko sem jaz pekarno že zapustil, zato ga absolutno nisem podpisal jaz.
Preverili smo tudi moje zavarovanje in res že dlje časa nisem bil zavarovan. Torej nisem bil legalno zaposlen, čeprav sem mislil, da sem.
Policist je rekel, da pozna to pekarno in vse, kar se tam dogaja. Da so to kriminalci. Zato me ni zaprl in deportiral.
Toda upravna enota je že razveljavila mojo vizo. Zato so ljudje iz Delavske svetovalnice odšli z mano na to upravno enoto in na srečo so mi dali vizo nazaj. Potem sem imel le malo časa, da sem poiskal novo službo, ampak mi je uspelo. Eno leto sem delal v neki drugi pekarni v Kranju, zdaj pa delam v restavraciji v Ljubljani.
Potem pa sem kako leto in pol po tem incidentu doživel nov šok. Dobil sem pismo od državnega tožilstva, da so zavrgli mojo prijavo na policijo, kjer sem prijavil sum na kaznivo dejanje iz strani mojega šefa. Državna tožilka je v tem pismu zapisala, da je moja plača celo višja od tiste v pogodbi, torej je to dokaz, da mi je izplačal vse nadure. Kako so lahko plače 510, 900 in 720 eurov višje od pogodbe? Kako lahko plače 510, 900 in 720 eurov dokazujejo, da sem imel izplačane vse nadure za 12-urni delavnik?
Napisala je tudi, da je podpis na dokumentu, kjer naj bi jaz podpisal, da želim preklic vize, podoben mojemu podpisu. Zato dokazi ne potrjujejo, da je plačeval premalo, me nezakonito odjavil iz zavarovanja in da je ponaredil moj podpis za preklic vize. In kazenska ovadba je zavržena.
Moram povedati, da sem zelo razočaran. Podal sem jim vse dokaze. Fotografije, videe in google timeline, ki jim lahko dokažejo, koliko sem delal in kakšen je bil odnos šefa do delavcev. Mislil sem, da Slovenija, ki je evropska država, ščiti svoje delavce, tudi če prihajajo iz tujine, a zdaj vidim, da temu ni tako. Zbral sem pogum in o svoji izkušnji spregovoril na televiziji, pa mi tožilstvo še vedno ne verjame. Po tem me zelo skrbi, če si bo še kdo kdaj sploh upal spregovoriti za medije.
To je zelo slabo za Slovenijo. Če ena riba smrdi, lahko zasmradi celo jezero. Slovenija mi je sicer všeč in tukaj delam že dve leti in bi rad ostal tukaj še naprej. Imam prijatelje, imam svojo organizacijo Ambasado Rog. Zato mi je žal, da se dogajajo takšne stvari in mečejo slabo luč na to lepo deželo. To se ne bi smelo dogajati. Delavci delamo, zato si zaslužimo spoštovanja.
Moj prijatelj iz Nepala je pobegnil nekam drugam v Evropo. Zelo mi je hudo. V Slovenijo je prišel z vizo, a potem ga šef sploh ni prijavil nikamor. Ko je ugotovil, da je tukaj že cel čas ilegalno, je pobegnil, saj je bil prestrašen.
Mislim, da bi država morala zaščiti takšne delavce kot sva jaz in moj prijatelj Nepalec. Ampak po tem odgovoru državne tožilke vidim, da država tega ne počne.
A
Leave a Reply