Čistilni servis

Pozdravljeni,

Sva dva prijatelja iz ene od Afriških držav in imava status begunca. Želiva povedati izkušnjo iz najine službe. To je bila najina prva služba, ki sva jo dobila, ko sva prišla v Slovenijo in zaprosila za azil in po dveh letih sva še vedno zaposlena pri tej isti firmi za čiščenje.

Samo delo nama je všeč, ampak organizacija dela v tej firmi je grozna.

Eden izmed problemov je ta, da nam nikoli ne povejo urnika za v naprej. Nikoli. Vedno samo čakamo, da nam en večer prej ali zjutraj šef pošlje sporočilo, ali delamo zjutraj ali popoldne ali ponoči ali pa sploh ne. Na ta način si sploh ne moremo organizirati svojega življenja. Vsi, ki delamo tam, imamo seveda svoje aktivnosti, šolo slovenščine ali svoje družine ampak nobene od teh stvari ne moremo planirati, ker ne vemo, kdaj bomo delali. Ko smo bili še prosilci za azil, je to še nekako šlo, zdaj, ko imamo status begunca in s tem še mnogo drugih obveznosti, pa je to velik problem. Sploh pa tisti, ki imajo družine in otroke in nikoli ne vejo, kdaj jih bodo lahko peljali v vrtec ali šolo in kdaj ne. Šefa smo že večkrat opozorili na to, da nam mora dati urnik vsaj na začetku tedna za cel teden, vendar se to nikoli ne zgodi.

Druga stvar, ki je slaba je ta, da nam nikoli ne da plačilnih list. Enkrat smo se s tem vprašanjem obrnili na delavsko organizacijo, od kjer so klicali šefa in tisti mesec nam je dal plačilno listo, ki je bila popolnoma bizarna, potem pa spet ne. Tako sploh ne moremo vedeti, ali nam pravilno obračunava ure, nadure in vse druge stvari. Tudi ne vemo, kako bomo lahko vložili vlogo za državljanstvo, če ne bomo imeli plačilnih list.

Ko dobimo plačo, se ta nikoli ne ujema z urami, ki si jih sami pišemo v svoj zvezek. Ko gremo do šefa s svojim izračunom, postane malo živčen in vpraša, kdo nam je to izračunal. Po tem nam stisne v roke še kakih dvesto do štiristo evrov. Pa vedno reče, da naj ne povemo ostalim. Seveda jim povemo, da grejo še oni.

Potem ima ta šef nek čuden sistem kaznovanja. Če te neko jutro, ko si mislil, da boš imel prost dan, pokliče in reče, da pridi delat, pa mu rečeš, da nimaš časa, ker si že naplaniral druge obveznosti, potem te ne pokliče več cel teden. In za dni, ko ne delaš, seveda nisi plačan.

Ker nas je tam zaposlenih kar nekaj prijateljev, lahko seveda primerjamo, kako nas obravnava. Nekateri delajo samo po enkrat ali dvakrat na teden, nekateri pa delajo po 30 dni v mesecu, torej popolnoma vsak dan. Včasih koga pokliče in mu reče, da ne rabi priti na delo, v tem pa drugemu reče, da mora delati 12 ur. Mi to vse sproti vidimo, kaj dela, saj živimo skupaj in si vse povemo, a on pošlje v isti minuti sporočilo nekomu, da ni dela in naj ostane doma, drugemu pa, da je preveč dela in da mora nujno delati cel dan. Mogoče se mu ne da organizirati prevoza za delavce za več izmen, pa pusti enega delati cel dan.

Problem je tudi v komunikaciji. Kadar mi njemu pošljemo kakšno sporočilo, nikoli ne odgovori. Ko pa nam on pošlje sporočilo na whatsup, moramo odgovoriti takoj. Če ne odgovorimo, so spet kakšne sankcije in nekaj dni ne dobiš dela.

Večkrat se je tudi že zgodilo, da je šel kdo od nas k zdravniku in smo ugotovili, da nismo zavarovani, ker nam je pozabil podaljšati zavarovanje.

Potem pa je tu še najslabša tehnika, ki jo je začel uporabljati v zadnjem času. In sicer odpuščanje. Februarja nas je kar nekaj odpustil. Morali smo podpisati izjavo o prenehanju delovnega razmerja. Nekaj nas je čez dva dni poklical nazaj in rekel, da nas še vedno rabi. Vprašali smo ga, če nam bo dal novo pogodbo, pa je rekel, da je stara še vedno veljavna. Mi še do dandanes ne vemo, če je res veljavna.

Čez nekaj časa je poklical tri od nas k sebi in nam dal odpoved iz poslovnih razlogov. Na papirju je pisalo, da ni več dela. Nam pa je potožil, da mu je hudo, da nas mora odpustit, ker smo vendar tako dolgo in tako dobro delali zanj, ampak žal je situacija taka, da mora poiskati ljudi, ki bodo delali za manj denarja. Nekako se nam je želel smiliti, vse to je povedal na tak način, kot da od nas pričakuje, da bomo razumeli.

Na srečo smo zelo hitro videli, da na internetu oglašuje nova delovna mesta. Preko našega odvetnika smo vložili tožbo proti njem, saj nekdo ne more odpustiti delavca iz poslovnih razlogov, če že išče novega. Takoj ko je prejel tožbo, je klical odvetnika in ga prosil, naj tožbo umakne in da nas bo zaposlil nazaj. In res nas je.

V tem času mu je sicer uspelo odpustiti kar veliko naših prijateljev, ki se niso takoj angažirali in organizirali. Na njihovo mesto je zaposlil Indijce in Filipince. Ves čas delamo skupaj ampak ti ljudje nikoli ne govorijo z nami. Smo že večkrat poskusili, a žal brez uspeha. Začeli smo sumiti, da odpušča nas in zaposluje njih, ker jih manj plača. Zato smo se odločili, da bomo izvedeli, kakšno plačo imajo. Enkrat smo jih vprašali, koliko so plačani. Živčno so nam odgovorili: “Popolnoma isto, kot ste plačani vi.” In potem so se odmaknili drugam in pogovora je bilo konec.

Ampak mislim, da nam je tak odgovor povedal vse. Saj oni ne vejo, koliko smo mi plačani. Samo povedali so nam tisto, kar jim je naročil šef. To nas je spomnilo na naše začetke pred dvemi leti, ko nam je šef govoril, da če nas Bosanci vprašajo, koliko smo plačani, da jim ne smemo povedati. Ker smo baje mi plačani več, pa da ne bojo jezni. Če razmišljamo za nazaj, smo bili najbrž plačani manj. Z Bosanci smo sicer zdaj že prijatelji, upamo, da bomo čez nekaj časa tudi s temi Indijci in Filipinci in se bomo lahko pogovarjali o vseh naših skupnih težavah in si pomagali.

Se nam pa zdi narobe, da se vabi v državo ljudi, ki bodo delali za manj, medtem ko mi, ki smo dobili status begunca in bomo za vedno ostali v tej državi, izgubljamo službe na ta račun. Zato je pomembno tudi te delavce opogumiti, da bodo zahtevali več.

D in I