Lep pozdrav vsem ki berete te vrstice. Prihajam iz Burundija in imam status begunca. Po poklicu sem zdravstveni tehnik.
Ko sem prišel v Slovenijo in dobil delovno dovoljenje, se nisem zagnal za prvo službo, ki bi jo lahko dobil. Bil sem odločen, da bom delal v svoji stroki. Rad delam z ljudmi, za to sem se izobraževal in želel sem, da bi lahko uporabil svoje znanje in svoje talente. Tako sem overil svoja šolska spričevala in certifikate, jih prevedel in s pomočjo prijateljev poslal prošnjo za delo na več različnih zdravstvenih ustanov in domov za starejše občane.
Kmalu sem dobil odgovor iz enega izmed domov za starejše občane. Povabili so me na razgovor. Bil sem zelo vesel a hkrati nervozen, saj sem si službe zares želel, a sem imel mnogo strahov. Ali me bodo sprejeli, kljub temu, da sem tujec? Ali ne bo prevelika ovira, da še ne govorim dobro slovensko?
Zgodaj zjutraj sem prišel na recepcijo tega DSO-ja. Bili so zelo prijazni z mano, prosili so me, naj se vsedem in počakam na vodjo. Čez nekaj minut je prišel nek gospod, ki me je veliko spraševal o tem, kako sem delal v svoji državi. Nato me je odpeljal do direktorice, ki je pregledala vse moje dokumente in mi postavila še več vprašanj. Potem so me povabili na brezplačno kosilo v menzo.
Po kosilu sem imel štiri ure poskusnega dela. Spoznal sem nekaj zaposlenih, ki so mi pomagali. Bili so zelo prijazni. Naučili so me pomembnih besed, kot so recimo: “zamenjati plenice”. Povedali so mi, da jih moram, ko delam z ljudmi, najprej pozdraviti, potem jim moram razložiti, kaj bom naredil, potem pa to narediti.
Nato sem moral nahraniti ljudi, ki bivajo v tem domu. To je bil zame najlepši občutek na svetu. Bilo je namreč prvič, da sem koga hranil. Mislil sem tudi, da se me bodo bali, ker sem tujec, ampak so bili vsi zelo prijazni in veseli. To me je zelo osrečilo in razmišljal sem samo o tem, da si želim opravljati to delo do konca življenja.
Po tem prvem dnevu so se odločili, da me bodo zaposlili. Zdaj delam tam že več mesecev in naj povem, da je to ena izmed najlepših izkušenj v mojem življenju. Sodelavci so zelo prijazni z mano, vedno mi pomagajo. Če moram zaradi kakšne obveznosti zamenjati izmeno, se vedno najde nekdo, s katerim lahko zamenjam. Ko končamo delo, me vedno kdo z avtom zapelje v Ljubljano. Direktorica mi je tudi poiskala nekoga, ki me uči slovenščine in mi priskrbela vse učne pripomočke, od knjige do zvezkov in svinčnikov. Zvečer dobim s sabo tudi paket hrane, ki je ostala od kosila ali večerje, da si jo odnesem domov.
Poleg dobrih sodelavcev pa je najlepše v tej službi zaradi oskrbovancev našega doma. Starejši občani me imajo namreč zelo radi. Sprašujejo me veliko vprašanj. Ponavadi me sprašujejo o moji mami in očetu. Vprašajo me, če sem še vednov stiku z njima. Če ju pokličem vsak dan. Če bosta prišla živet k meni v Slovenijo. Koliko sta stara. Kako živita. Pa kakšen odnos imam z njima.
Vprašajo me tudi, kako pridem v službo. Ali imam svoj avto ali pridem z avtobusom. Povem jim, da pridem z avtobusom. Vprašajo me tudi, če mi je težko delati z njimi. Povem jim, da ne. Poskušajo me tudi učiti slovenščine in mi vse povejo zelo počasi, da bi jih lahko razumel.
Sprašujejo me tudi o moji državi. Kakšno hrano jemo tam. In katere živali imamo. Sprašujejo, če imamo leve in nilske konje. Povem jim, da imamo veliko nilskih konjev, ki pojejo mnogo ljudi, recimo otroke, ki gredo plavati v vodo, pa niso previdni. Ampak potem mi ubijemo nilske konje in jih pojemo. To jim je najbolj smešno, vedno se smejijo in rečejo, da to pomeni, da tudi mi jemo ljudi, če jemo nilske konje, ki jejo ljudi.
Tudi to jih zanima, ali sem poročen. Povem jim, da nisem. Neka gospa se vedno šali, da se lahko poročim z njo, da ne bom samski. Nasplošno se ves čas smejimo in sem res zelo dobre volje, kadar delam.
Najbolj sem bil vesel, ko sem imel intervju za azil in sem direktorico prosil, če mi lahko napiše priporočilno pismo, da sem ga odnesel s sabo na Ministrstvo. Ne vem, če je to kaj pomagalo pri tem, da sem dobil azil, ampak meni osebno je dalo veliko poguma in motivacije. Ko mi je izročila napisano pismo, sem začutil, da je Slovenija moj novi dom, kjer lahko končno uresničujem svoje poslanstvo.
Tudi to moram omeniti, da sem za rojstni dan dobil darilo od firme. To je bilo veliko presenečenje, ki pa mi je samo potrdilo, da delam z dobrimi ljudmi.
Zdaj delam na tem, da bi se vpisal na fakulteto in se izobrazil za višjega zdravstvenega tehnika. Moje sanje so, da bi delal še naprej v Domu za starejše občane ali pa morda celo v bolnici. Sem pa zelo odločen, da bo to moja poklicna pot za vedno.
Za konec bi rad povedal samo to, da sem hvaležen, da imam kot tujec tako lepo izkušnjo, saj vem, da je mnogi nimajo. In če je bilo možno zame, verjamem, da je možno tudi za druge, a obstajati mora volja, da skupaj delamo boljši svet.
L
Leave a Reply