Inšpekcije

Sem prosilec za azil v Sloveniji. Moja prva služba v Sloveniji je bila na neki kmetiji na Gorenjskem. Mislim, da slovenski bralci novic že zelo dobro poznate to kmetijo – gre za kmetijo, o kateri so mediji že veliko poročali glede kršenja delavskih pravic. 

Skratka, dobil sem to službo, šel sem delat tja in čez nekaj dni so mi sodelavci začeli kazati novice iz časopisov, v katerih so govorili o indijskih delavcih, ki so bili izkoriščani na tej kmetiji. Očitno sem prišel v odličnem času.

Peljali so me pogledat prostor, kjer so spali ti Indijci. Res katastrofa. Nad skladiščem bencina, v nekem nadstrešku, kjer so bili natlačeni pogradi. Ampak ko sem jaz prišel to pogledat, tam ni bilo nikogar več in to sobo so kasneje popolnoma zaprli. 

Preden preidem na najpomembnejšo temo, bi rad še malo opisal to delovno okolje. Prostor za malico je tako majhen, da moramo jesti v izmenah. Najprej ena skupina, potem druga. Nimamo se kam vsesti, zato sedimo na tleh. 

Naj povem, da gre za družinsko podjetje. Zato se nikoli ne moreš nikomur pritožiti. Če se ti zdi, da nek vodja dela nekaj narobe, se lahko pritožiš, ampak pritožiš se njegovemu bratu ali bratrancu, kar je isto kot nič. Njihov dedek je ves čas prisoten tam, kjer  delamo. Vse nadzoruje in teži. 

Kmetija se nahaja v majhni vasi. Predstavljam si, da je v majhni vasi korupcija lažja kot v nekem velikem kraju. Ob enem pa sploh nimamo priložnosti, da bi vzpostavili stik z ljudmi iz vasi. Avtobusna postaja je direktno pred našim obratom. Ko zaključimo delo, stopimo ven in gremo na avtobus. Ni priložnosti, da bi se s kom pogovarjali. 

Na kmetiji zdaj delamo samo ljudje iz Afrike, Venezuele, Kosova in Bosne. Nobenega Slovenca ni, vsaj mi jih ne vidimo.  Stari delavci so nam povedali, da so šefi slabi in da gledajo samo na svoj profit, na delavce pa gledajo kot na potrošni material. Zdi se mi, da je nam, novim delavcem, prišel ta medijski škandal prav, saj se zdaj trudijo biti bolj prijazni. 

Naj povem še, da je v vse v tej firmi staro in zarjavelo. Stroji, na katerih delamo, so kot iz prejšnjega tisočletja, nič ni modernizirano. 

No, zdaj pa želim preiti k bolj pomembni temi, to je tema inšpekcije. 

Preden so prišli inšpektorji, so nas poklicali in nam dali navodila. Če nas kaj vprašajo, moramo reči, da smo novi in da še nič ne vemo. Dali so nam opremo: rokavice, maske, uniformo, zaščitna očala. Tega prej nismo imeli, delali smo brez zaščite in v svojih oblekah. Rekli so nam, da naj se smejimo, kar nam seveda ni bilo težko, saj potrebujemo službo. Dali so nam izpolniti test o varnostni na delovnem mestu in nam povedali vse pravilne odgovore, tako da smo teste rešili stoprocentno pravilno. Peljali so nas pokazat, kje so gasilni aparati, pa so še sami začudeno ugotovili, da ni nikjer nobenih gasilnih aparatov. 

Potem je prišla inšpekcija. Bili smo opremljeni v popolni bojni opravi – maske, očala, rokavice in uniforma, kot kaka vojska, preden gre na fronto. Obrat je bil čist in vse je izgledalo, kot da smo v rajskem vrtu. Ko smo prišli na delo, so nam dali bonbone. Kosilo je bilo ta dan odlično. Smehljali smo se inšpektorjem in govorili, da smo novi in da še ničesar ne vemo. Inšpekcija nas je dolgo časa zasliševala, ampak počutili smo se neugodno, saj so nas obravnavali, kot da smo mi naredili kaj narobe. Morali smo pokazato kartice in pri nekaterih so ugotovili, da nimajo dovolilnice azilnega doma, da grejo lahko delati ven iz občine. Pisali so nam kazni. Vprašali so nas še, kako smo dobili službo in kako se počutimo. 

Ko so odšli, smo se počutili slabo. Kot da so preverjali nas delavce in ne podjetja. Ne vem še, kakšen je sistem tukaj, ampak v Afriki bi temu rekel korupcija, saj si ne bi znal drugače razložiti takšenega odnosa. Zakaj smo se mi morali počutiti kot kriminalci? 

Naj povem, da je moja izkušnja dela zaenkrat dobra, ampak to je najbrž zato, ker je firma veliko v medijih. Bojim se, kako bo, ko se bo zanimanje medijev končalo in bo tej zgodbi sledil drugi del. 

Na srečo smo zaposleni preko agencije. Ko nam šefi rečejo, da moramo delati dlje, vedno rečemo, da naj se o tem zmenijo z agencijo. Učimo jih protokola. Formalno nismo zaposleni preko njih, tako da nam na morejo zares ukazovati. Agencija pa se tudi trudi, da ne bi bili mi izkoriščani, ker bi potem slaba luč padla na njih. 

Naj povem še to, da vsakič, ko gremo na avtobus, na drugi strani ceste stoji skupina ljudi in se nam posmehuje. Ne vem točno, kaj jim je tako smešno.

Kaj naj rečem? Čuden je ta sistem. Zaenkrat nam je ok. Kako pa bo, ko novice iz medijev izginejo? Tega ne vem.  Razočaran sem nad inšpekcijo. Res nisem dobil občutka, da so tam, da kaj naredijo. Prestrašili so delavce in ne delodajalca. To mi ni vlilo nobenega zaupanja.

X