V Slovenijo sem prišla preko nepalskega posrednika, ki živi v Sloveniji in pozna mojega sorodnika. Plačati sem mu morala osem tisoč eurov. Za papirologijo in za posredovanje. Poleg tega sem zapravila še dva tisoč eurov, saj sem morala dvakrat v Indijo na Veleposlaništvo Republike Slovenije, ki ga v Nepalu nimamo. Prvič, da sem oddala prstne odtise in kasneje, da sem prevzela vizo.
Posrednik mi je rekel, naj ne skrbim glede teh stroškov, saj bo moja plača v Sloveniji tako velika, da bom privarčevala najmanj tisoč eurov na mesec in bom lahko kmalu povrnila svoj dolg.
A ko sem prišla sem, sem kaj hitro ugotovila, da je realnost daleč od obljub.
Nastanili so me v neki stari razpadajoči hiši, kjer nas skupaj živi sedemnajst Nepalk, ki smo vse prišle delat za isto firmo. Po šest nas je v eni sobi, vse pa si delimo eno kuhinjo in eno kopalnico. Hiša je tako daleč, da se vozimo eno uro z avtobusom do centra Ljubljane. Kljub temu, da živimo tam že več mesecev, se še vedno nismo privadile na takšne razmere in se počutimo slabo. Za sobo plačujemo vsaka po 250 eurov.
Tudi prva zaposlitev ni bila takšna, kot sem si predstavljala. Delala sem kot čistilka, a najprej so mi dajali zgolj dve ali tri ure dela na dan. Plačana sem bila seveda zgolj po urah in ne tako, kot je bilo zapisano v moji pogodbi. Ko sem se pritožila, so mi le povečali število ur, a naj povem, da je bilo moje življenje pekel. Vsak dan sem namreč morala zamenjati več lokacij. Čistila sem prostore na pošti, v knjižnicah, na različnih ministrstvih, v fitnesu, na bencinskih črpalkah. Eno uro tukaj, drugo uro tam, tretjo uro spet nekje drugje. Za premikanje iz ene lokacije na drugo sem uporabljala javni prevoz in včasih porabila tudi po eno uro ali več časa, da sem prišla na naslednjo lokacijo. Seveda se čas, ki sem ga preživela v transportu, ni obračunaval kot moj delavni čas. Za delo so mi šteli samo ure, ki sem jih opravila pri dejanskem čiščenju. Svoj dan sem pričenjala ob petih zjutraj in se vračala domov okoli sedmih zvečer, pa sem imela v tem času zabeleženih recimo samo nekaj ur dela. Sploh nisem imela časa, da bi si kaj skuhala, da bi v miru pojedla, da bi se spočila. Ko sem se pritožila šefu in mu rekla, da nočem delati na različnih lokacijah, mi je zabrusil nazaj, da naj bom tiho in se navadim, saj ima delavke, ki brez težav zmorejo v enem dnevu obdelati tudi petnajst lokacij. To seveda ni možno. Ampak tako mi je rekel, da bi se počutila nesposobno. Moja plača se je gibala med 750 in 900 euri na mesec. No, nikoli ni zares prilezla do 900.
V tem podjetju sem delala šest mesecev in postajala čedalje bolj depresivna. Šef je z nami ravnal res slabo. Bil je nesramen in ni varčeval z grdimi besedami in grožnjami.
Nekega dne pa smo po naključju srečale moškega, ki je povedal, da ima tudi on čistilno podjetje. Vprašal nas je, kako smo zadovoljne s svojo službo in povedale smo mu, da nismo. Vse smu mu razložile. Zasmilile smo se mu in rekel je, da nas lahko nekaj reši iz te situacije in zaposli pri sebi.
Ko smo odšle k prvemu šefu in mu podale odpoved, je znorel. Niti slišati ni želel o tem. Grozil nam je, da nam bo vsem preklical vize in nas dal deportirati. Hodil nas je čakat pred hišo in nas ustrahoval. Bile smo že tako prestrašene, da smo nameravale poklicati policijo. Tudi posrednik je pritiskal na nas. S tem šefom sta nam ves čas govorila, da bosta poskrbela, da ne bomo nikoli mogle podaljšati vize in se bomo morale s svojimi neplačanimi dolgovi vrniti domov.
Na koncu nam je le uspelo in pet se nas je zaposlilo v tej drugi firmi. Ostale žal še vedno delajo za prvega delodajalca in trpijo.
Zase pa lahko rečem, da sem končno zadovoljna. Delam v hotelu, 8 ur na dan, ves čas na isti lokaciji in dobim normalno plačo. Novi šef je do mene spoštljiv. Včasih si mislim, da je kot nek angel, ker me je rešil iz tiste situacije. Zelo se je namreč potrudil za nas, da smo lahko pobegnile od tam in si uredile nove papirje. Moj drugi angel pa je sodelavec iz Kameruna. On živi v azilnem domu ampak mi je razložil veliko stvari o delavskih pravicah in mi ves čas vliva moč in pogum.
Stvari s službo so se torej uredile, želim pa si, da bi čimprej lahko našle tudi drugo sobo, saj res ni primerno, da živimo na tak način.
Moja izkušnja v Sloveniji je bila torej najprej eno veliko razočaranje. Zdaj se stvari obračajo na bolje in ponovno imam upanje, da življenje tukaj le ne bo tako mučno. Domov se ne morem vrniti, vsaj dokler ne povrnem svojih dolgov. A mi bo lažje ostati in delati, če bo to v normalnih pogojih. Hudo mi je le za moje sodelavke, ki imajo doma otroke, kajti vem, da bo preteklo še zelo veliko časa, preden poplačajo dolgove in začnejo denar končno pošiljati njim.
Hvala za pozornost.
X, Nepal
Leave a Reply