Kašljal sem kri

Pozdravljeni!

Prihajam iz Tanzanije in v Sloveniji živim eno leto, saj imam tukaj družino. Najprej sem delal v restavraciji, potem pa sem se zaposlil v gradbeništvu in o tej izkušnji bi rad spregovoril za časopis Tukaj smo.

Prijateljica mi je povedala, da je slišala za neko firmo, ki potrebuje veliko delavcev. Pisal sem jim in takoj so me povabili na razgovor. Dobili smo se v nekem baru v centru Ljubljane in dva šefa sta mi predstavila delo podjetja in možnost zaposlitve. Povedala sta, da so velika firma, ki dela na mnogih gradbenih projektih v Sloveniji in na Hrvaškem in da se jim trenutno odpira mnogo novih priložnosti, zaradi katerih potrebujejo veliko delavcev. Pokazala sta mi pogodbo, ki je bila ok. Plača je bila dobra, podpisal bi za eno leto, plačane bi imel vse prispevke in regres. Tako sem podpisal in bil zelo zadovoljen. Na ta isti dan je pogodbo podpisalo še več ljudi, ki ji poznam. Najmanj deset.

Šef me je vprašal, kdaj lahko začnem in rekel sem mu, da takoj. Čez tri dni mi je poslal sporočilo in rekel, naj bom pripravljen naslednji dan zjutraj ob 6ih, saj me bo prišel iskat z avtom, da me odpelje na gradbišče. Zjutraj sem ga čakal, a je prišel eno uro prepozno. V avtu sta bila še dva druga Afričana. Peljali smo se nekam daleč, eno uro stran od Ljubljane, kjer se je prenavljalo neko šolo.

Takoj ob prihodu se mi je zazdelo, da ne gre za veliko uspešno firmo, ampak da so to amaterji. Šef nam je namreč dal samo čevlje in hlače, ni pa nam dal majice in jakne. Ko smo želeli pričeti z delom, je vodja gradbišča znorel, saj je rekel, da ne smemo delati brez čelade, jakne in rokavic. Tako smo še nekaj časa čakali na šefa, ki se je nekam odpeljal, da nam je kupil čelade in rokavice. Potem smo končno lahko začeli delati. Delali smo več kot deset ur. Vsi smo bili jezni, saj nam je rekel, da bomo delali samo 8 ur. Skupaj s prevozom nam je torej delo vzelo popolnoma cel dan. Šef je rekel, naj se ne sekiramo, saj bomo plačani za nadure.

Naslednji dan je bilo isto. Zjutraj smo čakali na prevoz, pa je spet zamujal. Res so imeli slabo organizacijo. Edino, kar je bilo dobro, je bila hrana. Na kosilo so nas odpeljali skupaj z drugimi delavci v neko menzo in smo se lahko dobro najedli. Nekateri so se sicer odločili, da bodo malico nosili s seboj, saj jim je šef rekel, da če ne bodo jedli v menzi, bodo ta denar za hrano dobili na račun.

Takrat sem tudi ugotovil, da je moja firma samo neka manjša firma, ki dostavlja delavce, saj smo bili delavci tam zaposleni za različna podjetja. Ugotovil sem tudi, da tam dela veliko delavcev na črno. Bili so migrantje, ampak ne vem točno iz kje. Enkrat je namreč prišla policija in videl sem, kako so ti delavci tekli do šefa in mu povedali, da je prišla policija, in potem jim je šef rekel, naj se hitro skrijejo noter. Kasneje sem jih vprašal, zakaj so se skrili in so mi povedali, da nimajo nobenih papirjev. Ko smo ostali šli ven pred šolo na odmor ali pa v menzo na malico, so oni ostali skriti noter. Kasneje sem izvedel, da če policija ali inšpekcija najde delavce na črno, deportirajo delavce, firmi pa se nič ne zgodi. To ni prav, saj vendar niso sami krivi, da jim šefi niso dali pogodbe in uredili viz.

Resnično slabe volje pa sem postal, ko smo začeli čistiti in smo morali čistiti stekleno volno, pa nismo imeli nobene zaščite. Vem, da bi morali imeti masko in ko sem šel vprašat, če bi lahko dobil masko, so mi rekli, da nimajo. Ker sem vztrajal, se je šef odpeljal v trgovino in mi prinesel neko najbolj osnovno masko, ki me ni zares zaščitila.

Ko je peti dan prišel šef z avtom po mene, z zamudo seveda, v avtu ni bilo več afričanov, ampak so bili neki Arabci. To je bil tudi dan, ko sem resno zbolel. Vse me je srbelo od steklene volne, začel sem bruhati in kašljal sem kri. Klical sem šefa in mu rekel, naj pride takoj po mene in me pelje na urgenco. Rekel je, da bo prišel. Čakal sem ga pet ur in šele čez pet ur se je pripeljal nek drug šofer in me odpeljal. Tudi on mi je med vožnjo povedal, da ta firma nima nobenega sistema. Bil sem zelo prizadet, saj sem videl, da jim je popolnoma vseeno zame. Bruhal sem in kašljal kri, pa so poslali šoferja šele po petih urah.

Po tem šef ni več prišel po mene, da bi me odpeljal na delo. Tudi ni poklical in se ni javljal na telefon. Isto se je zgodilo tudi z ostalimi mojimi kolegi. Naj povem, da nas je od več kot desetih po podpisu pogodbe začelo delati le pet. Ostalim je ves čas pisal, da začnejo naslednji dan, kar pa se nikoli ni zgodilo. Vsi smo torej čakali in pisali sporočila v prazno. Prosil sem svojo prijateljico iz Slovenije, naj ona pokliče in vpraša, kaj se dogaja. Klicala je in šef ji je razložil, da so imeli nek zaplet z neko pogodbo in da so končno to rešili in da bo zdaj vse ok. Potem nam je vsem poslal sporočilo, da bomo spet začeli delat. Dal nam je še telefonsko številko od drugega šefa in rekel, da če se on ne javi, da lahko pokličemo drugega šefa. Sporočilo nas je razveselilo in bili smo pripravljeni pozabiti na začetniške zaplete.

Toda z naslednjim dnem se šef spet ni javljal na telefon. Tudi drugi šef se ni javljal na telefon. Obupali smo in začeli pošiljati izjave o odpovedi ter zahteve, da nas izplača. Nekaterim je odgovoril, naj ne skrbimo, saj bomo plačani ob koncu tedna. Tudi to se ni nikoli zgodilo. Ker smo še kar težili, nam je napisal, da če mu pošljemo samo še eno sporočilo, nas bo prijavil na policijo.

Nehali smo pisati in poiskali odvetnika. Ta nam je povedal, da smo prepozni s pritožbo, saj je od zadnjega dne dela preteklo že več kot en mesec. Ugotovili smo tudi, da nihče izmed nas ni bil zdravstveno zavarovan. Torej smo v resnici tudi vsi mi delali na črno, kljub pogodbi, ki smo jo podpisali.

Zares slaba izkušnja. Zdaj imam drugo službo, pogodba je veljavna, sem zavarovan. Ni idealno, je pa vsaj legalno. Sem pa še vedno zelo pretresen nad tem, kar se mi je zgodilo. Spoznal sem namreč, da smo delavci samo potrošni material za neke šefe, ki so sicer popolnoma nesposobni a imajo nad nami moč. Takšne stvari se ne bi smele dogajati. Ne razumem, kako država pusti, da izkoriščani delavci gradimo šole. To zagotovo ni dobro za vzgojo otrok v dobre ljudi.

P, Tanzanija