Žulji

Zdravo!

Sem prosilec za azil iz Maroka in že dolgo časa hodim v službo. Najprej sem delal v restavraciji v centru Ljubljane in hitro sem napredoval na pozicijo kuharja. Potem pa se je zamenjal lastnik restavracije in dobil sem nekega novega šefa, ki je bil katastrofa in nisem več zdržal, zato sem pustil službo. Mislil sem, da bom hitro našel novo delo, a žal nisem imel sreče. Nekje so zahtevali, da znam slovensko in kljub temu, da imam izpit A2, jim to ni bilo dovolj. Jezik je bil samo izgovor. Drugje so mi želeli dati samo podjemno pogodbo, nekje drugje pa so me želeli imeti čisto brez pogodbe.

Čez nekaj časa sem obupal nad idejo, da bom kmalu lahko spet delal kot kuhar in sprejel sem službo v gradbeništvu. Podpisal sem pogodbo in odšel na delo.

To je bila grozna izkušnja. Naj takoj na začetku povem, da sem zdržal samo en dan. Na nogah sem imel neke težke škornje in po celem dnevu sem imel noge tako ožuljene, da sploh nisem mogel več hoditi. Pogovarjal sem se z drugimi delavci in povedali so mi, da delajo 7 dni na teden po 12 ur na dan. Tudi jaz sem tisti dan delal 12 ur.

Moji sodelavci so bili vsi iz Maroka, Alžirije in Tunizije. Nekaj jih je imelo vizo, nekaj nas je bilo prosilcev za azil, nekaj pa je bilo takšnih, ki so delali na črno. Prijatelji so mi povedali, da delamo na državnem projektu, tako da sploh ne razumem, kako imajo lahko zaposlene ljudi na črno, ki jih tako grdo izkoriščajo. Naj povem, da smo delali na soncu brez hladne vode in odmora, ko je bilo najbolj vroče.

Po enem dnevu tega mučenja sem dal odpoved. Bilo je preveč zame. Navajen sem trdega dela in imam mnogo delovnih izkušenj tako iz Maroka kot iz Turčije in Slovenije. Ampak to ni bilo normalno.

Zdaj imam spet službo v restavraciji, delamo kateringe, vse je uredu in sem zelo vesel. Včasih delamo kateringe za kakšna politična srečanja kjer vidim veliko pomembnih ljudi. To me malo zmede, ker tega nisem navajen.

Y