V Slovenijo sem prišel leta 2015. Z avtobusi so nas pripeljali iz Srbije in ko smo čakali na prehod slovensko-avstrijske meje, so nam razložili, da je tudi Slovenija del Evropske Unije, kjer lahko zaprosimo za azil. Takrat smo trije prijatelji iz Afganistana iztopili iz vrste tisočih ljudi, ki so čakali na transport v Nemčijo, in odkorakali do policije. Zaprosili smo za azil.
Nastanili so nas v azilnem domu Vič. Kmalu sem spoznal celo Ljubljano. Dobil sem veliko prijateljev, počel sem kup stvari in bil ves čas naokrog. Prijatelji so mi govorili, da sem že pravi Ljubljančan.
V azilnem domu so delovale organizacije za pomoč beguncem. Vključil sem se v vse njihove dejavnosti. Glasbenik sem. In tudi slikar. Radi so videli, da sem prihajal, saj so se lahko pohvalili z mojimi izdelki. Jaz pa sem mislil, da se mi bodo dejavnosti obrestovale pri pridobivanju papirjev. Ni mi bilo sicer preveč všeč, da so mnogokrat delavnice trajale le nekaj minut. Toliko, da smo se fotografirali. Potem je bilo konec. Ampak jaz sem sam nadaljeval z risanjem in slikanjem, porisal sem mnogo sten v azilnem domu in ustvaril slike, ki so visele po hodnikih.
Čez nekaj mesecev sem dobil negativ.
Kar naenkrat se mi je svet sesul pred očmi. Nisem mogel verjeti, da mi je država, ki sem jo tako vzljubil in se vanjo tako vključil, zavrnila mednarodno zaščito. Rekli so, da nimam dokazov, da sem ogrožen. Kako naj prinesem dokaz, da mi je vaški imam, povezan s talibani, grozil s smrtjo, ker sem igral glasbo? Ali bi mi moral izdati papir z namero o umoru? Ne, tega res nisem imel. Ampak takrat prav nobenemu iz Afganistana niso podelili statusa. Nekdo ni imel dokazov, drugi se lahko preseli v Kabul. Afganistan je varna država, to je bila politika Slovenije. Tudi moja dva prijatelja sta dobila negativ. Vsi Afganistanci v tistem letu. Še zdaj ne razumem, zakaj so nam takrat na Šentilju rekli, da lahko zaprosimo za azil, če so vedeli, da ga ne bomo dobili. Lahko bi šli naprej v Nemčijo, kot vsi drugi. Večina si je uspela urediti papirje, a od nas treh nihče.
Po negativu sem hodil po Ljubljani z debelo mapo potrdil, ki sem jih prejel od organizacij, ki naj bi pomagale beguncem. Sodeloval sem na mnogih njihovih projektih in dobil mnogo potrdil. A ko sem dobil negativ in sem jih klical na pomoč, so mi vsi obrnili hrbet. Nihče več me ni poznal. Vsi so mi rekli samo: “Žal mi je.” Papirje sem odnesel do odvetnice, ki mi je razložila, da mi vsa ta potrdila ne morejo nič pomagati. Nisem razumel. Zakaj sem hodil na vse te delavnice, če ne za to, da bo Slovenija razumela, da se želim vključiti, da se želim potruditi postati del svojega novega okolja?
Kljub slabim obetom sem se odločil vložiti pritožbo. Za razliko od mojih dveh prijateljev, ki sta pobegnila v Italijo, sem se odločil, da se bom boril za svoj novi dom. A zdaj sem življenje v azilnem domu videl iz druge plati. Videl sem, da je cel azilni sistem mafija. Ljudje, ki se okoriščajo na račun beguncev. Ljudje, ki pravijo, da želijo pomagati, a ko rabiš pomoč, te ne poznajo več. Organizacije, ki služijo veliko denarja z aktivnostmi za begunce, a ko dobiš negativ, jih ne zanimaš več. Ampak jaz ne rabim aktivnosti in delavnic in igric. Odrasel človek sem. Potrebujem papirje! Dovoljenje za delo in bivanje! Zaščito pred preganjanjem!
Enkrat sem izvedel, da je ena od teh organizacij dobila 80.000 evrov za organizacijo proslave ob Dnevu beguncev. Seveda sem v šoku to obesil na veliki zvon. Kaj smo dobili begunci od te organizacije? Vsak en svinčnik.
Kmalu me je v pisarno poklical direktor. Zasliševal me je, od kje vem to informacijo. Nisem mu povedal. Na mizo je položil 10 evrov in me prosil, naj bom tiho, in da če še kaj rabim, naj mu kar povem. Res? 10 evrov? 10 evrov podkupnine? Begunci smo res poceni, ampak tako zelo pa ne.
Čedalje težje mi je bilo gledati vso to mafijo azilnega doma. Vsi po vrsti služijo na račun beguncev, medtem ko smo mi dobivali po 18 evrov žepnine mesečno. Povejte mi, 18 evrov na mesec, ali so to človekova pravice, po katere smo prišli? Z 18 evri na mesec postaneš kot otrok, ne moreš si niti kupiti jedi, ki ti je všeč, ali iti s prijatelji na kavo. Odvisen si od šampona, ki ti ga dajo, od čaja, ki ti ga skuhajo. Težko je to, če si enkrat že bil odrasel.
Zaradi obupa ob negativu in vse te situacije sem začel propadati kot človek. Uničeval sem se. Bil sem samo še senca samega sebe. A sem vztrajal. Res sem si želel ostati tukaj. Boril sem se, a hkrati sem se ubijal. Vsi, ki me poznajo, vejo, da takrat nisem bil dobro. Vmes je v Afganistanu umrla tudi moja žena. Raka je imela. Mala hčerkica je ostala pri moji mami. Jokal sem še in še.
Po zadnjem negativu so me vtaknili v Postojno. Postojna je center za deportacijo. Ampak nisem sodeloval z njimi, saj vendar nisem nor. V svojo državo se ne morem nikoli več vrniti. Tam me čaka samo smrt. Po nekaj mesecih tega zapora so me le izpustili ven, a preden sem šel, mi je inšpektor ukazal, naj se poberem iz države, saj me bo sicer ponovno strpal v Postojno in takrat res deportiral. Pa klub temu nisem šel. Kljub temu, da sem pristal na ulici. Prijazna starejša gospa me je vzela k sebi na dom. Še vedno sem se trudil vključevati se v okolje. Prirejal sem razstave svojih slik, nastopal sem na koncertih. In še vedno sem se uničeval.
Čez čas me je pritisk uničil, nisem mogel več. Ko sem izvedel, da me policija išče na domu, sem razumel, da je prišel čas za deportacijo. Spakiral sem svoje stvari in pobegnil. Prišel sem do Barcelone, kjer sem še zdaj. Še vedno čakam na papirje, a imam vsaj upanje, da jih bom dobil. Španija je velika država, ampak niti enkrat do zdaj nisem slišal, da bi kdorkoli rekel, da je Afganistan varna država. Ko sem prišel, so mi policisti rekli, da imam prstne odtise v Sloveniji. Zbal sem se, da me bodo poslali nazaj. Pa me niso, rekli so, naj ne skrbim, Slovenija je ena majhna vas, tja ne pošiljajo. Tam ne poskrbijo za človekove pravice. Res je. Slovenija zame sploh ni Evropska Unija. Z nami so delali nizkotno. Kako naj vam razložim, kako ponižujoče je, ko pobegneš pred smrtjo, pa ti rečejo, da ni nobenega problema, če se vrneš nazaj. Rekli so mi, da lahko neham igrati glasbo, pa ne bom ogrožen. Kako lahko to rečejo? Glasbenik sem, kako naj preneham igrati glasbo? Lahko bi mi tudi rekli, naj preneham dihati, pa me Talibani ne bojo ubili, ker bom že sam prej umrl. Res dobra rešitev.
Veselim se dneva ko bom dobil papirje. Veste kaj bom naredil? Vrnil se bom v Slovenijo in šel obiskat mojega inšektroja v Postojno. Vrgel mu bom svoj potni list v obraz in ga vprašal, zakaj je Slovenija edina država, ki ne priznava vojne v Afganistanu.
Do takrat pa bom še naprej v Barceloni vozil turiste s svojo rikšo. Veste, da sem se znašel v izboru najboljših fotk Barcelone iz leta 2019? Zato ker je moja rikša tako lepo praznično okrašena, cela atrakcija sem. V Sloveniji nisem nikoli dobil delovnega dovoljenja. Tukaj pa delam že od začetka. Vozim rikšo. Tudi slikam še vedno. Zadovoljen sem. Ampak priznam, grenak okus mi ostaja ob misli na Slovenijo. Tam sem izgubil dve leti svojega življenja. In tam sem imel tudi veliko prijateljev. Če bi lahko ostal tam, bi ostal. Če mi ne bi dali negativa, se ne bi tako uničil. Tako pa sem se. A potem sem zbežal. In se tudi rešil. Rešil sem svoje življenje. Si predstavljate? Da sem najprej rešil svoje življenje, ko sem zbežal iz Afganistana, potem pa sem še enkrat rešil svoje življenje, ko sem zbežal iz Slovenije? Naj bodo raje tiho in ne govorijo o človekovih pravicah, ker ne vedo nič o njih.
Tani, Afganistan