Po skoraj dveh letih in pol sem se odločil obiskati svojo družino. Sam imam status begunca v Sloveniji, oni pa v Nemčiji, zato moramo živeti narazen in priznati moram, da jih ves čas močno pogrešam.
Odločil sem se, da se na pot odpravim kar s svojim avtom in zelo sem se veselil te izkušnje. Pred odhodom sem še preveril, ali je avto izpraven in popravil nekaj malenkosti, da bi potovanje potekalo varno in brez težav. In tako sem se odpravil v Nemčijo. Toda zdaj, ko gledam nazaj, mi je žal, da sem sploh odšel. Stvari, ki so se mi pripetile, so namreč zelo negativno zaznamovale moje življenje. Obravnavan sem bil kot kriminalec in občutek ponižanja me spremlja še sedaj.
Med mojim obiskom v Nemčiji so me namreč enkrat na cesti ustavili policaji. Zahtevali so moje dokumente, ki sem jim jih izročil. Ukazali so mi, da jim moram slediti na policijsko postajo, saj so jih želeli podrobneje preveriti. Naj povem, da imam begunski potni list, izdan v Sloveniji. Deževalo je in bil sem že popolnoma moker, ko so me potisnili v avto in odpeljali na policijsko postajo. Tam pa se je njihovo vedenje popolnoma spremenilo. Rekli so mi, da sem storil kaznivo dejanje, saj se nahajam v Nemčiji brez veljavne vize. Objasnil sem jim, da to ne drži – v Sloveniji imam priznan status begunca in urejeno stalno prebivališče, potni list pa mi omogoča potovanje znotraj Schengena brez da bi za to potreboval vizo. Niso me poslušali, odvrnili so, da Slovenija ni del Schengena in da bi pač potreboval vizo. Ko sem sedel tam, sem jih večkrat prosil za kozarec vode, a so me vedno zavrnili z besedami, da nisem v hotelu. Prosim sem jih, če lahko kontaktiram slovensko ambasado, niso mi dovolili. Želel sem poklicati brata, da bi jim razložil mojo situacijo v nemškem jeziku, tudi tega mi niso dovolili, prav tako so zavrnili, ko sem jih prosil, če mi lahko zagotovijo prevajalca iz arabščine. Naredili so mi test za droge. Bil je negativen. Nato so me prisilili, da sem podpisal neke papirje, pojma nimam, kaj sem podpisal, saj mi niso razložili. Po testu so me peljali nazaj v sobo za zaslišanje, vendar nisem želel odgovarjati na njihova vprašanja, dokler ne pripeljejo prevajalca. Inšpektor mi je povedal, da me bodo obdržali v priporu do naslednjega dne, nato pa me bodo predali Oddelku za tujce in me deportirali. Do mene se je vedel, kot da sem največji kriminalec. Poklical je neke druge policiste, ki so me celega pretipali, bilo je zelo ponižujoče – slekli so me do spodnjega perila in pretipali celo intimne predele, vzeli so mi vse človeško dostojanstvo. Medtem so me verbalno žalili. Po koncu pregleda so me zaprli v celico, in to brez mojih oblek, samo v spodnjem perilu. Zeblo me je in celo noč nisem mogel niti zatisniti očesa. Trkal sem na vrata in prosil paznika, če lahko pokadim cigaret, če mi lahko prinese kozarec vode, če mi lahko pove, koliko je ura. Ignoriral me je, meni pa se je tista noč vlekla kot leta.
Naslednji dan so prišli pome; vklenili so me v lisice, kot da sem največji zločinec, potiskali so me predse kot žival. Ne! Najbrž z živalmi ravnajo lepše, kot so takrat z mano. Odpeljali so me v neko čakalnico, kjer je bilo veliko drugih tujcev. Ko so me končno poklicali v pisarno, jih spet nisem razumel, saj so govorili nemško. Ponovno sem zahteval prevajalca, zato so mi veleli, naj počakam. Čez nekaj časa je načelnik prišel do mene in mi v angleščini razložil, da nisem naredil ničesar narobe in da imam s svojim potnim listom pravico, da prihajam v Nemčijo in ostanem tam ob vsakem obisku do največ tri mesece naenkrat. Policistom je velel, da mi odstranijo lisice in vrnejo moje stvari. Bil sem svoboden. Preden sem zapustil pisarno, sem jih prosil, če mi lahko izročijo papirje, ki sem jih podpisal, a so zavrnili in me odpeljali na ulico. Pojma nisem imel kje sem. Telefon je bil ugasnjen, baterija prazna. Policista sem prosil, če me lahko odpelje na kraj, kjer so me prejšnji dan areterali, od tam bi se lahko znašel in poiskal pot domov. Seveda tega ni storil. V mrazu in vetru sem več ur pešačil po mestu in spraševal ljudi za smer, preden sem uspel priti do hiše, kjer živi moja družina. Tam sem ostal naslednjih 12 dni, nisem si upal niti prestopiti praga. Z nikomer nisem govoril, telo je bilo vročično in v bolečinah.
V Slovenijo sem se vrnil poln frustracij in vprašanj o človeškem dostojanstvu, ki mi je bilo v Nemčiji tako brutalno odvzeto. Odšel sem na Ministrstvo za notranje zadeve, ki mi je podelilo mednarodno zaščito in jim povedal, da so se s tem obvezali, da me ščitijo. Kakšno pravico ima nemška policija, da me aretira, zapre v celico in me žali, brez drugega povoda kot to, da sem tujec. Odšel sem tudi k psihiatru, saj od takrat ne morem spati, ne morem se niti vstati iz postelje, veliko jokam in se izgubljam v temnih mislih. Vedno pravite, da so naše države tretji svet, kjer ni nobenega zakona.
Povedati moram, to se mi ni ni pripetilo samo enkrat. Ampak tokrat me je res sesulo.
xx, Sirija