Sem zelo žalosten. Iz Sirije sem odšel pred petimi leti, bežal sem pred vojno. Za mano je ostala družina. Nisem jih želel vzeti s sabo na dolgo pot, ker sem se bal čolna, s katerim bi morali prečkati pot med Turčijo in Grčijo . Slišal sem, da veliko ljudi utone na tej poti. Zato sem šel sam. Če bi preživel pot, bi v Evropi dobil azil in bi lahko svojo ženo in otroke pripeljal po normalni poti. Združitev z družino, pripeljali bi se z letalom. Ko sem zapuščal dom, sem mislil, da bomo skupaj čez nekaj mesecev. Če le ne bom umrl. In res, nisem umrl v čolnu. Prišel sem v Evropo.
Moja zgodba pa se je odvija drugače. Za azil sem zaprosil v Sloveniji, kjer sem se dobro počutil. Sprva je bilo težko, saj sem prvič v življenju bival med tujimi ljudmi in spal stran od moje žene. Toda ljudje so bili prijazni in spoznal sem veliko dobrih ljudi, ki so me vzeli za svojega. Žal še tri leta nisem mogel vedeti, ali bom lahko ostal tukaj, in sem se za status moral boriti na sodišču. Na koncu sem le dobil dovoljenje za bivanje – subsidiarno zaščito. Končno sem lahko zaprosil za združitev z družino. Dolg postopek je bil to, trajal je eno leto. In tudi drag, komaj sem shajal s svojimi prihodki in vsemi stroški, ki so bili potrebni, da uredimo prihod moje žene in hčerk, ki so še ostale v Siriji.
Po vseh birokratskih zapletih je po skoraj petih letih le kazalo, da bom dočakal srečanje z družino. Letalske karte so bile kupljene za 25. marec 2020.
Toda potem je prišla korona. Letališče se je zaprlo 10 dni pred prihodom moje družine. Najprej sem še upal, da je ta ukrep začasen, toda kmalu sem videl, da bo trajalo dolgo časa. Z mojo družino ne bo nič, ne morejo priti. Svet se mi je sesul. Po petih letih čakanja moram čakati še naprej. In sanja se mi ne, kdaj bodo ukrepi odpravljeni. Na kdaj bodo prestavljene karte? Ali bom lahko spet pridobil dovoljneje za prihod družine, ki je vmes že poteklo?
Od takrat samo sedim v moji sobi. Vse vidim črno. Ne morem med ljudi, ker sem ves čas žalosten. Živim, kot da sem mrtev. Nočem med prijatelje, ker nočem, da me vidijo takšnega, in nočem, da tudi oni postanejo žalostni, ko me gledajo. Pa še karantena je. Cel čas sem sam. Ne morem spati. Če že zaspim, ves čas v sanjah vidim družino. Skrbi me, ker so še vedno v Siriji. Še vedno niso na varnem.
Ubijajo me tudi praktična vprašanja. Kaj če bom umrl, preden pridejo? Nisem več mlad, dedek sem, in zelo bolan. Če preživim, kaj če bomo vsi skupaj reveži? Subsidiarna zašćita ni isto kot status begunca. Tudi v finančnem smislu. Kako bomo preživeli?
Pred njihovim prihodom sem našel stanovanje, v katerega bi se skupaj vselili. Težko je najti stanovanje v Ljubljani za begunca in njegovo družino. A našel sem ga. Toda, ker družine ni, se nisem vselil, ne bi mogel plačati toliko stroškov. Zdaj me skrbi še to. Ali me bo stanovanje čakalo, ali bom moral iskati znova? Saj sploh ne vem, kdaj pridejo? Kaj če bodo letališča zaprta še nekaj mesecev? Kaj če bodo komplicirali z dovoljenjem moji družini, da pride?
V Siriji sem bil dobro situiran. Ničesar mi ni manjkalo. Zadnjih pet let pa se počutim, kot da se je cel svet zarotil proti meni. Počutim se, kot da je še korona prišla na Zemljo samo zato, da mi meša štrene.
Zdaj imam vsako noč vojno z Bogom. Bog, ti ne veš, kaj delaš. En človek lahko je ovco, drugi človek pa je lačen. Sprašujem ga nešteto vprašanj. A mi ničesar ne odgovori. Mislim, da on samo karta.
xx, Sirija