ZAKON O TUJCIH: Janša in MNZ napovedala nov napad na pravice delavcev in prosilcev za azil
Desetega oktobra 2018 je Ministrstvo za notranje zadeve na portalu E-demokracija objavilo predloge sprememb Zakona o tujcih za potrebo obvezne javne razprave. Številne organizacije smo takrat podale kritične komentarje, saj so predlogi ministrstva predstavljali hud napad na pravice družin, mladoletnikov in delavcev, na področje “odstranjevanja tujcev” pa vpeljevali številne, iz vidika človekovih pravic sporne, rešitve. Ministrstvo je večino komentarjev takrat ignoriralo, a se zaradi njegove problematične narave zakon ni znašel v parlamentarni obravnavi. Vse do zdaj.
Prejšnji teden smo namreč na mizo dobili nov 172 strani dolg dokument, ki naj bi ga nevladne organizacije komentirale do ponedeljka 15.6.2020 – to je v treh delovnih dneh. Kot je napovedala vlada, si želijo sprejeti zakon do parlamentarnih počitnic, torej po hitrem postopku. Ekipa ministra Hojsa si je vzela svobodo v dokument zapisati, da so spremembe “večinoma usklajene z nevladnimi organizacijami”, pri čemer se zlaže dvakrat. Prvič: ker že originalni predlogi sprememb niso bili “usklajeni” z nikomer, ampak so bili ostro zavrnjeni s strani civilne družbe in stroke, ter drugič: ker SDSov Zakon o tujcih sploh ni isti zakon, kot je bil objavljen na E-demokraciji leta 2018, saj prinaša kup radikalnih sprememb. Očitno si vlada in Ministrstvo za notranje zadeve prizadevata preskočiti proces javne obravnave in “pretihotapiti” nove zakonske predloge v parlament mimo obvezne javne razprave.
Kaj torej prinaša Janševa različica zakona? Najbolj seveda v oči bode to, da ministrstvo ponovno poskuša uvesti suspenz konvencij o mednarodni zaščiti, ki ga je pred kratkim zavrnilo Ustavno sodišče. Tokrat se kreativni pisci problemu protiustavnosti poskušajo izogniti tako, da namesto jasno definiranega izrednega stanja, ki naj bi dopuščal ukinitev prošenj za azil, uvajajo nov, precej bolj izmuzljiv termin: “kompleksna migracijska situacija”. Tako lahko – ko minister Hojs oceni, da je situacija na meji “kompleksna” – s pomočjo SDSovega glasovalnega aparata preprosto ukine mednarodne standarde človekovih pravic in legalizira množične izgone, ki jih policija trenutno izvaja protipravno.
Toda zakon poleg brezsramnega ukinjanja že zdaj ohlapnih pravnih norm prinaša še kup manj opaznih, a zato nič manj zastrašujočih ukrepov. Pod pretvezo omejevanja “zlorab” se med predlogi skriva hudo omejevanje združevanja z družinami – po novem bodo morali tuji delavci prikazovati zadostna sredstva brez upoštevanja izplačil za prevoz in malico, do upravičenosti za združitev bodo morali čakati še eno leto več kot od že do sedaj nesmiselnega roka, družine pa bodo morale pridobivati nova, težko dosegljiva dokazila o istovetnosti. Vsakemu opazovalcu je jasno, da ne gre za omejevanje zlorab (to je naloga inšpekcijskih služb), pač pa za nameren in rasistično motiviran napad na pravice do družinskega življenja oseb, ki delajo v Sloveniji. Ukrep bo prizadel tisoče delavcev. Podobno je pri zaostritvah zahtev znanja slovenskega jezika za pridobitev dovoljenja za bivanje – nikakor ne gre za spodbudo k integraciji, ampak za ukrep, ki bo otežil tujim delavcem pridobitev statusa neodvisno od delodajalcev. “Integracija” je po interpretaciji ministrstva stvar individualne pridnosti posameznika, ne pa strukturnih ukrepov na področju dela, sociale, stanovanj in šolstva, ki bi tujcem sploh omogočili vključevanje v okolje. Takšnih ukrepov zakon seveda ne predvideva.
Če kaj, bodo tovrstne poteze bistveno zmanjšale integriranost tujih delavcev, saj bo tisoče ljudi odrezanih od možnosti preživetja in družinskega življenja, povečal pa se bo bazen nedokumentiranih ljudi, ki so že danes podvrženi hudemu izkoriščanju na črnem trgu. Ministrstvo na to odgovarja s pričakovanimi manevri: v zakonu predvideva represivnejše postopke deportacije, lažje zapiranje oseb z neurejenimi dokumenti in manj humanitarnih varovalk pri vračanju v nevarne države. V zakonu je vse nastavljeno tako, da bo več ljudi namesto v šolah in službah pristalo v deportacijskih centrih, med njimi pa bodo tudi mladoletniki brez spremstva, šolarji, družine in celo žrtve trgovine z ljudmi. Namesto poti do legalizacije bo vlada ljudem odprla le še nove poti v brezizhodne postopke.
Ponovno poudarimo, da takšne nehumane zaostritve prihajajo v času, ko so se zaradi pandemije in ekonomske krize iregularne migracije bistveno zmanjšale, in ko se je še toliko bolj pokazala potreba po sistematičnemu reševanju humanitarne krize na Balkanu preko relokacijskih programov (kar slovenska vlada ostro zavrača) in amnestije. Opozarjamo tudi, da bi predlagani ukrepi doleteli delavce, ki so prav v času pandemije opravljali velik delež nujnih del in držali na nogah slovensko infrastrukturo, kmetijstvo, trgovine in storitve – zdaj za nagrado dobivajo nove obremenitve in potencialni izgon. Sramotnemu zaostrovanju že tako ali tako slabega zakona zato nasprotujemo in nagovarjamo vse odločevalce, institucije in civilno družbo, da preprečijo SDSove poskuse hitrega sprejema zakona.