Izjava za javnost Delovne skupine za azil in Delavske svetovalnice

Napovedane spremembe Zakona o tujcih: Napad na solidarnost, na delavce, otroke in najranljivejše.

Povzetek

V Delovni skupini za azil in Delavski svetovalnici z začudenjem spremljamo nove predloge, ki jih želi v zakon o tujcih vpeljati Ministrstvo za notranje zadeve. Gre za zakon, katerega določbe je zaradi poskusov zakonskih sprememb vlade Mira Cerarja že presojalo ustavno sodišče. Razsodilo je, da bi bil predlagani suspenz človekove pravice do mednarodne zaščite neskladen z Ustavo Republike Slovenije.

Nenavaden je tudi trenutek, v katerem se želi dodatno zaostriti zakonodajo, saj se je prav v času epidemije pokazalo pomanjkanje sistemske zaščite za tuje delavke in delavce, od katerih je slovensko gospodarstvo močno odvisno. Hkrati se je število iregularnih migracij v zadnjem obdobju močno znižalo.

Kakšne probleme naj bi spremembe zakona pravzaprav reševale? Zakaj želi MNZ sedaj zaostriti pogoje bivanja tujih delavcev, onemogočiti šolanje mladoletnikov, na ogromne državne stroške zapirati in deportirati tujce, ki v državi že dlje časa delajo, se izobražujejo ali imajo tu družino?
Ne le, da je predlog sprememb zakona na več mestih protiustaven, ampak tudi vse dosedanje izkušnje kažejo, da bo njegovo zaostrovanje namesto rešitev prineslo nove probleme, namesto vključevanja ljudi v obstoječi sistem pa ustvarilo nove kategorije ilegalnosti, na katere nato državni aparat odgovarja z novimi oblikami represije.

Ključni poudarki

• delavci in njihove družine: s spremembami zakona se povračila stroškov pri delu (malica, prevoz…) izključuje iz obsega sredstev, s katerimi lahko tujec izkazuje zadostna sredstva za preživljanje. S tem se bo mnogim delavcem onemogočilo združitev z družino, dovoljenje za bivanje pa bodo izgubile tudi mnoge družine, ki že živijo v Sloveniji. Prav tako se čakalna doba na združitev z družino daljša z enega na dve leti. Ukrep, ki ga MNZ uvaja za »preprečitev zlorab«, bo imel nesorazmerno hude socialne posledice in bo ustvaril novo skupino prebivalstva, ki jo bo »treba odstraniti«, čeprav trenutno izpolnjujejo vse pogoje za bivanje in delo v državi.
  Izrazito negativen učinek bo imela tudi sprememba, ki uvaja nesorazmerno zahtevo, da morajo tujci za pridobitev stalnega dovoljenja za bivanje izkazati enako znanje slovenskega jezika, kot če želijo pridobiti slovensko državljanstvo. Če bi ministrstvo res skrbela »boljša integracija« tujcev, tudi več tisoč državljanov EU in ZDA, ki bivajo v Sloveniji, bi z medresorskim sodelovanjem poskrbelo za lažje vključevanje družin (pri čemer so otroci vedno ključni pri vpeljevanju staršev v slovensko govoreče okolje) in za širitev kulturnih dejavnosti. Namesto tega sedaj vidimo zlorabo kulture za zatiranje najbolj zgaranih delavcev, ki držijo na nogah slovensko infrastrukturo, nimajo pa ne časa, ne moči, kaj šele pogojev za opravljanje zahtevnih izpitov.

• otroci in mladoletniki: spremembe zakona ukinjajo zaščito otrokovih pravic. Do zdaj je veljalo, da se v primeru prenehanja dovoljenja za bivanje iz drugih razlogov šoloobveznih otrok ne odstranjuje iz države. Za to se je uporabljalo institut začasnega zadrževanja – šestmesečnega suspenza deportacije tujcev, ki jih iz objektivnih razlogov ni možno vrniti v izvorne države. To možnost se s predlaganimi spremembami ukinja, prav tako pa se želi to možnost odvzeti mladoletnikom brez spremstva, če zanje jamči njihov skrbnik.

• begunci: spremembe zakona poskušajo ponovno uvesti suspenz mednarodnih konvencij o mednarodni zaščiti, kar je zaradi ustavnih garancij že zavrnilo slovensko ustavno sodišče. Predlagatelj se želi ustavnim varovalkam tokrat izogniti tako, da namesto izrednega stanja, ki naj bi dopuščal ukinitev presoje prošenj za azil, uvaja nov, nedoločen termin: »kompleksna migracijska situacija«. Razglasitev te predlaga notranji minister, s pomočjo strankarskega glasovalnega aparata pa se nato lahko ukine mednarodne standarde človekovih pravic in formalizira protipravne množične izgone, ki jih policija trenutno izvaja nezakonito.

• nemogoči pogoji za začasno zadrževanje in nevarne deportacije: spremembe ostrijo pogoje za možnost začasnega zadrževanja, ki ga policija že zdaj izjemno redko uporablja. Tujkam in tujcem se odvzema učinkovita pravna sredstva za preprečitev vračanja v nehumane razmere in se jim trajno zapira tudi še obstoječe poti za postopno legalizacijo bivanja.

S tem naj bi se povečalo »učinkovitost vračanja«, a v praksi bo to prineslo bežanje tujcev pred državnimi institucijami, socialno ogroženost, ter nevarne in nehumane deportacije. Zaradi nepravilnih vračanj je že zabeleženih nekaj smrtnih primerov, kot tudi kršitev pravic ljudi ob deportacijah, celoten postopek »napotovanja čez meje« brez odločb ali sklepov pa ponavlja vzorce iz časa nezakonitega izbrisa.

• nesorazmerno in arbitrarno odvzemanje prostosti: spremembe zakona širijo definicijo begosumnosti oseb za lažji odvzem prostosti. Odvzem prostosti je v Sloveniji najstrožji ukrep, ki mora biti zato dobro utemeljen, v primeru tujcev, ki so na ozemlju države brez ustreznega dovoljenja, pa se ta ukrep že zdaj uporablja zelo široko. Sodna praksa upravnega sodišča te neupravičene posege policije v svobodo ljudi dosledno razveljavlja kot nezakonite. Predlagane spremembe želijo z redefinicijo »begosumnosti« policiji omogočiti, da do enega leta zapre vsakega tujca, za katerega sumi, da pri deportaciji ne bo sodeloval, če nima svojih dokumentov ali je zakrivil manjši prekršek. Spremembe širijo policijska pooblastila, da zasežejo in pregledajo osebne papirje ter elektronske naprave, poskuse samomora ali samopoškodovanja v Centru za tujce pa bi se glede na predlagane spremembe obravnavalo kot »težjo kršitev pravil« in se jih sankcioniralo z zapiranjem ljudi v samice.

• ohranjeni nesmiselni zapleti s pridobivanjem delovnega dovoljenja: tako Urad varuha človekovih pravic kot druga resorna ministrstva so v preteklosti opozorili na nesmiselnost obstoječe zakonske določbe, da morajo tujci, ki dokumentacijo za bivanje (in delo) v Sloveniji urejajo prvič, to storiti zunaj države. Ta birokratski ovinek povzroča preobremenitev veleposlaništev, finančno obremeni delavke in delavce ter močno oškoduje osebe, ki v Sloveniji bivajo z drugačnimi statusi in se v svoje države iz objektivnih razlogov ne morejo vrniti – države ne morejo zapustiti, a si hkrati ne morejo urediti zakonite zaposlitve. Predlagane spremembe ne vključujejo izboljšav tega nepraktičnega določila.

Zaključek:

Nehumane zaostritve zakonodaje, ki so predlagane, prihajajo v času, ko so se zaradi epidemije in ekonomske krize iregularne migracije bistveno zmanjšale. Hkrati se je dodatno potrdila potreba po sistematičnemu reševanju humanitarne krize na Balkanu z relokacijskimi programi, ki jih slovenska vlada še naprej zavrača. Zdi se, da vlada ne želi reševati ničesar, pač pa zgolj izkoristiti humanitarno krizo za formalizacijo omejevanj temeljnih človekovih pravic. Opozarjamo, da bodo predlagane spremembe prizadele tudi delavce, ki so v času epidemije opravili velik del nujnih del in držali na nogah slovensko infrastrukturo, kmetijstvo, trgovine in storitve – za zahvalo jim vlada zdaj napoveduje dodatne obremenitve in potencialni izgon.

Zato predlagane zakonske spremembe ocenjujemo kot sramotne in jim nasprotujemo. Vse odločevalce, institucije in civilno družbo pozivamo k delovanju, da se prepreči sprejem in uveljavitev predlaganih zakonskih sprememb.