Odziv na državnega sekretarja

ODZIV NA UGOTOVITVE DRŽAVNEGA SEKRETARJA OB OBISKU CENTRA ZA TUJCE

V petek 28.8. smo bili priča izjemnemu medijskemu spinu Ministrstva za notranje zadeve. Odgovorni na ministrstvu so se očitno znašli v zadregi, ko so zaradi njihovega režima zapiranja prosilcev za azil v postojnsko deportacijsko taborišče tam izbruhnile izredne razmere. Množica ljudi se je znašla zaprta v velikem, z rešetkami zaprtem skladišču, kjer ni poskrbljeno za najosnovnejše bivanjske potrebe, kaj šele za pravno varstvo. Posnetki razčlovečenih prosilcev za azil so prišli na dan in javnost je prvič po dolgem času lahko videla razsežnost kršenja človekovih pravic v tej ustanovi, na nevzdržne razmere pa so opozorili tako taboriščniki, kot tudi civilna družba in celo zaposleni na MNZ in policiji.

Da bi rešile svoj ugled, so vodilne osebe na ministrstvu odigrale “nenapovedan” obisk centra, s katerim naj bi javnosti pokazali, kako resno jemljejo obtožbe in kako zelo jih skrbijo humanitarni standardi v državi. To bi lahko bilo celo vzpodbudno, ko ne bi namesto resnega poročila s predlaganimi ukrepi v javnost poslali še eno propagandno izjavo polno očitnih zavajanj. Ne le, da v taborišču niso našli ničesar zaskrbljujočega, ampak so odkrili celo nadstandardne bivanjske pogoje. Očitno so bili vsi protesti, posnetki in samomori le prikazen. A kaj drugega kot sprenevedanje bi lahko pričakovali od svetovalca Šefica, ki je eden izmed ključnih arhitektov sistema množičnih izgonov in je nedvomno imel odločilen vpliv na oblikovanje sedanjega koncentracijskega režima? In kaj drugega kot populistično zavajanje bi lahko pričakovali od s korupcijo zaznamovanega državnega sekretarja Kanglerja, ki se je po odstavitvi z županskega položaja v Mariboru vrnil v politiko kot rasistični propagandist? Slednji je na svojem tviter profilu objavil sliko jedilnika v Centru za tujce in šaljivo zagotovil javnosti, da zaporniki živijo kot v hotelu.

Tako nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj prosilci za azil, ki sploh ne bi smeli biti zaprti, prejemajo to čudovito hrano skozi rešetke skladiščnega hangerja. Nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj večina izmed njih ob priporu ni imela na voljo učinkovitih pravnih sredstev in da mnogi tam sedijo po tedne ali mesece, ne da bi sploh vedeli, česa so obtoženi. Nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj ministrstvo še vedno vztraja s svojo politiko zapiranja kljub temu, da sodišča redno razveljavljajo njihove odločbe kot protizakonite. In nismo dobili odgovora vprašanje, zakaj imamo v državi taborišče, v katerem velja paralelni pravni režim z bistveno nižjimi standardi kot ga poznajo vsi drugi zaporniški sistemi?

Nenavadno se nam zdi tudi dejstvo, da se Kangler hvali s poročilom Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, ki da je pohvalilo zdravstveno oskrbo v taborišču. Pri tem pozabi dodati, da je bil odbor nazadnje v Centru za tujce leta 2017, ko tam še ni bilo kontejnerskega režima in je bilo nastanjenih komaj nekaj oseb. A pozor, ta ista komisija je že takrat opozarjala na nedopustnost zapiranja mladoletnikov in žensk – prakso, ki se še naprej nadaljuje. Še bolj pa so inšpektorji poudarjali skrb zaradi nevarnosti sodelovanja centra pri izvajanju množičnih izgonov na Hrvaško – kot vemo, so opozorilom navkljub odgovorni na Ministrstvu za notranje zadeve v naslednjih treh letih na nezakonit način izgnali še preko 20.000 ljudi.

A pustimo pri strani, kako grotesken je prizor rasističnega funkcionarja, ki državljanom zagotavlja, da je zadovoljen s stanjem v njegovem koncentracijskem taborišču. Ključno je, da kot družba ne zapademo v logiko humanitarizma in legalizma, ki nam jo zdaj narekuje ministrstvo, češ da so koncentracijska taborišča za ljudi iz drugih etničnih skupin povsem sprejemljiva, če taboriščniki v njih zaužijejo dovolj kalorij, če imajo dovolj zobnih ščetk in dobijo kakšno protibolečinsko tableto. Tudi če bi bila takšna taborišča vzorno urejena, nam ne morejo in ne smejo postati sprejemljiva. Poseg v osebno svobodo je pač bistveno širše politično vprašanje, ki ga ne smemo relativizirati s trditvami tipa “saj jim ni v zaporu nič hudega..” Oziroma kot je na tviterju dobro povzel Prof. Dr. Saša Zagorc: “Če prav razumemo sprevrženo logiko Franca Kanglerja, je bilo z zaporom Janeza Janše leta 2014 in njegovim priporom leta 1988 vse v najlepšem redu, saj je tudi pojedel kakšen zrezek in dobil celo sladoled.”
Razmere v Centru za tujce bomo podrobneje predstavili v prihajajočem poročilu.

Delovna skupina za azil

1.9.2020