Ljudje, ki so se odpravili proti Turčiji in pustili svoje družine za seboj; edina lastnina, ki so jo vzeli, so bile denarnice, suho sadje, sirski kruh, rokavice, polnilci za telefon, vitamini, plastenke z vodo… Prijatelji iz različnih dežel nosijo s seboj iste sanje.
Začenši v obmejnem mestu Adana se podajo na svojo avanturo proti neznanemu, veliki izziv, razdalja petstotih ali šeststotih kilometrov je pred njimi. Njihova telesa so funkcionalna in močna, oči prežijo na vsako majhno ali veliko stvar, ki jim prekriža pot, ušesa preučijo vsak zvok. Strah pred laježem psa, ki jih lahko preseneti na njihovi poti po ulicah majhnih mest, in strah pred prebivalci, ki hitijo klicati policijo, da bi ustavili njihovo potovanje. Toda z odločnostjo in voljo hitro pobegnejo ali se skrijejo, dokler se nemir ne poleže. Nato nadaljujejo svojo pot, na kateri jih prestrežejo velike gore. Ne ustrašijo se gora, preplezajo jih brez bojazni za svoje zdravje, kajti njihova edina skrb je priti na drugo stran. Potem pride noč in spijo na prostem, njihova edina odeja je nebo in njihova postelja je mraz, ki se jim zaleze v kosti in jih hoče uničiti.
Zjutraj se ponovno vstanejo in nadaljujejo s potovanjem v hvaležnosti in čaščenju, spominjajoč se mater, zaradi katerih so odpotovali. Ideja materine sreče jih napolni z močjo in pozitivno energijo, ki jih potiska naprej. Pot je dolga in zmanjka jim hrane, zato molijo k Bogu da jim odpre vrata v dobroto. Ta odgovori njihovim klicem in jim pokaže zemljo mnogih sadov, ki jih lahko pojedo, brez da bi poškodovali tujo lastnino.
Nato pride hudo deževje in telesa se tresejo od ostrine vremena, a volja je ognjišče, ki jim da vročino, s katero se zoperstavijo razmeram.
Ilyas, Alžirija