Pozdravljeni. Sem begunec v Sloveniji, po rodu iz Palestine. Do januarja sem bil zaposlen prek pogodbe za določen čas v skladišču. Ko se je pogodba iztekla, mi je niso podaljšali, saj so rekli, da so imeli povečano potrebo po delovni sili samo v prazničnem času. Potem sem iskal novo službo, a je prišla karantena in sem moral počakati na njen konec. Že maja sem začel intenzivno iskati zaposlitev. To je trajalo vse do oktobra. Kamor sem klical, so mi povedali, da zaposlitev žal ni in naj pokličem po novem letu.
Vseeno so se poleti začela odpirati nova delovna mesta, a žal so me povsod zavrnili, ker ne govorim dobro slovensko. Povedali so mi, da bi bilo lažje, če bi govoril vsaj srbsko. Večino del, na katere se prijavljam, itak opravljajo migrantski delavci iz Srbije in Bosne. Rad bi dobil priložnost, saj vem, da se na delavnem mestu najhitreje naučiš jezika, tudi če ga prej ne znaš. V resnici mislim, da je razlog, da me ne zaposlijo v tem, da sem begunec. Mnogokrat so mi delodajalci po telefonu rekli, da ne želijo muslimanov, saj naj bi ti molili petkrat na dan in s tem motili delovni proces. Sami izgovori, ker to ni res.
Od prijateljev, ki so aktivni v neki organizaciji, sem slišal, da Ministrstvo za notranje zadeve pripravlja nov zakon, po katerem bi morali begunci po prejemu mednarodne zaščite podpisati integracijsko pogodbo, v kateri bi se zavezali, da se bodo v enem letu naučili jezika in se zaposlili. Seveda si vsi to želimo, toda v praksi je to nemogoče. Jezika se ne moremo naučiti, ker tukaj vsi ves čas vztrajajo pri angleščini, tudi če jo znamo manj kot slovenščine. Kar pa se tiče zaposlitev, dokler je v Sloveniji tako velika stopnja brezposelnosti nasploh, si težko zamislimo, da bomo ravno mi begunci tisti, ki bomo dobili ta redka delovna mesta. Brezposelnost ni samo begunski preblem. Je slovenski problem. Zato se mi ne zdi pravično, da to postavljajo za pogoj neke integracijske pogodbe, s katero nam bodo odmerjali količino pravic, ki jo imamo v tej državi.
Skratka. Za dolgo časa smo obsojeni na socialno podporo, ker ne dobimo dela. Ampak to ljudem tukaj tudi ni všeč. Ne dajo nam služb, potem nam pa očitajo, da smo prišli samo po socialno podporo. To je krivično. Če bi lahko, bi delali. A ne moremo. Pa tudi nočemo, če gre za delo, ki nas izkorišča in ne plača pošteno. Toliko samospoštovanja pa še imamo. Včasih se mi zdi, da celo več, kot delavci tukaj. Slišal sem že, da so begunci stavkali, ker niso bili plačani. Njihovi slovenski sodelavci pa ne. Slabe so razmere za delavce v tej državi. Zato se mnogi od nas tukaj ne počutimo dobro.
Po pravici povedano se nasplošno počutim nesprejetega. Težko najdem sobo, težko najdem službo, težko celo odprem bančni račun. Na začetku sem imel velike ideje, kako bom odprl svoj lastni biznis, a so se te ideje hitro razblinile. Tukaj ne moreš narediti ničesar. Kot begunec sploh ne moreš dobiti posojila na banki, tudi če si redno zaposlen. Veliko ljudi vidim, ki so polni zagona in kreativnosti, a jim sanje počasi usahnejo. Ker se nič ne da. Še z odprtjem navadnega bančnega računa imamo težave. Samo za to, ker prihajamo iz določenih držav, ki so na njihovem črnem seznamu. Ampak to je vendar diskriminatorno in nelegalno. V praksi pa izgleda tako, da ko hočemo sami odpreti račun, nam ga nočejo, če pa pridemo s katerim od slovenskih prijateljev, ki reče da je odvetnik, potem nam ga pa odprejo brez preizpraševanj. Še oni vedo, da je to nezakonito. Kako imam lahko pravico do dela, a brez pravice do bančnega računa?
Sploh ne vem, kako naj bi se integrirali, če nam ne dajo priložnosti. Prepričan sem, da bi skoraj vsi mi lahko pozitivno prispevali k tej družbi, a ne moremo.
Priznati moram, da se počutim čedalje slabše glede samega sebe. Občutek imam, da me nihče ne mara. Postajam čedalje bolj plah in negotov. Zaradi tega imam blokado pri učenju, tako pri učenju jezika kot pri vključevanju na delovno mesto. Zdaj v oktobru sem dobil službo v nekem drugem skladišču in lahko povem, da sem zelo negotov in nervozen. Zaenkrat mi gre. Ampak jaz sem inžinir, pa si komaj dovolim delati v skladišču, ker se počutim, da mi vsi gledajo pod prste še bolj kot drugim.
Ljudje nam tukaj res ne dajo priložnosti. Poslušajo samo, kar jim povedo mediji. Če bi sedeli z nami in se pogovarjali, bi jim bili mogoče všeč. Ni prav, da se ljudi sodi, preden se jih spozna in preden se jim prisluhne.
Spomladi je nek starejši moški iz Afganistana, ki je bil tukaj že kar nekaj let in je govoril zelo dobro slovensko, naredil samomor. Ubil se je, ker je bil utrujen. Zbežali smo pred smrtjo. Toda tukaj čutim, da umiramo od znotraj. Ker nas nihče ne mara. In ker to čutimo.
X, Palestina