Moje ime je Faycel in to je moje potovanje iz Bosne v Francijo.
Maj 2021: Od mojega prihoda v Bosno, začenši s Turčijo, nato Grčijo, Albanijo, Črno goro in nato Bosno in Hercegovino, je minilo približno eno leto. Nekajkrat sem poskušal priti do Slovenije, a so me vedno vrnili nazaj v Bosno.
Ponovno sem poskusil priti v Slovenijo, tokrat z Ayoubom, mojim prijateljem iz Maroka, ki je v Bosni preživel že 3 leta. Tokrat sva poskusila potovati z avtobusom.
Najprej sva se z vlakom odpravila iz Sarajeva v Mostar, nato sva prestopila hrvaško mejo, potem pa sva 5 dni hodila do Splita. Imela sva srečo, ker sva imela prijateljico Hrvatico, recimo ji Benny. Našla nama je prenočišče, kjer sva se lahko stuširala in pripravila toplo hrano – po petih dnevih uživanja konzervirane hrane sva se počutila čudovito. Tam sva se imela super. Spoznala sva nekaj prijaznih ljudi in smo se veliko smejali, ko sva jima pripovedovala svoje izkušnje s ceste, res nama je ogrelo srce, da sva lahko prenočila v tako prijaznem in varnem okolju. Zjutraj sva se z avtobusom odpeljali do Reke, potovanje je bilo dolgo 350 km, v avtobusu sva preživela 8 ur, vendar je bilo veliko bolje kot hoditi peš po hrvaških gozdovih.
V Reko sva prispela istega dne okoli osme ure zvečer, imela sva čista oblačila in sva se lahko sprehajala kot normalna državljana. Z najino majhno prtljago sva hitro prišla do bližnjega hriba in neki punci je uspelo, da nama je prinesla nekaj hrane, za kar sva ji resnično hvaležna.
Začela sva hoditi in čez približno 23 ur sva prišla do slovenske meje. To je bilo ob deveti uri zjutraj. Sploh nisva spala, ker sva bila bolj motivirana priti v Evropsko unijo, kot pa počivati. Vse je potekalo po načrtu, potem pa sva se soočila s problemom, s katerim se srečujejo številni migranti, ki hodijo peš proti Evropi. Zmanjkalo nama je hrane in vode, do Italije pa je bilo še veliko kilometrov hoje. Bilo naju je strah iti na policijo in prositi za pomoč, ker naju je slovenska policija že tolikokrat vrnila v Bosno. Bilo je že popoldne, ko sva na zemljevidu našla rezervoar za vodo in sva se odpravila v to smer. Potem pa naju je zagledal en Slovenec in poklical policijo, tako da sva na koncu vendarle končala v njihovih rokah.
Za rezervoarjem za vodo so bili parkirani trije policijski avtomobili, ki so čakali na migrante. Ko so naju zagledali, so iz avtomobilov prišli policisti in nama rekli, naj se ustaviva. Govorili so v slovenskem jeziku, a ker sem toliko časa preživel v Bosni in se naučil bosansko, sem jih lahko razumel. Resnično nisva želela, da bi naju poslali nazaj v Bosno, zato sva stekla v gozd in se skrila za drevesa. Iskali so naju, a naju niso našli. Potem so začeli streljati v zrak, da bi naju prisilili, da greva iz najinega skrivališča.
V tistem trenutku sva z Ayoubom razmišljala, kaj naj narediva. Vedela sva, da naju bodo na koncu vseeno našli, ker niso zapustili okolice. Oblekla sva si čista oblačila in si uredila lase, pokadila eno cigareto, nato pa sva se sprehodila do vasi in prosila neke ljudi, naj pokličejo policijo, ker želiva zaprositi za azil. Ljudje so nama dali hrano, nato pa poklicali policijo.
Nekaj minut kasneje je prišla policija. Povedala sva jim, da naju njihovi kolegi lovijo v gozdu in da želiva zaprositi za azil v Sloveniji. Moški nama je povedal, da lahko to storiva le na policijski postaji, zato so poklicali marico in naju odpeljali tja. Imela sva intervju in morala sva jim povedati vse o svojem potovanju.
Potem so naju odpeljali v Center za tujce v Postojni. To je center za deportacijo, ne azilni dom, zato sva bila ves čas v skrbeh, kaj se bo zgodilo z nama in jim niti nisva več verjela, da so res sprejeli najino prošnjo za azil. Imela sva prav. Niso. Policistom in socialnim delavcem sva postavljala veliko vprašanj o najinem trenutnem položaju, vendar so naju kar nekaj dni ignorirali. Potem je v ponedeljek prišel policist in nama rekel, naj greva z njim, ker naju bo odpeljal na testiranje za korono v bolnišnico. Mislila sva, da naju bodo morda prestavili v azilni dom v Ljubljani, a ne! Niso naju odpeljali v bolnišnico ali v azilni dom, ampak na hrvaško mejo.
Vstopili smo v eno majhno sobo na hrvaški mejni policijski postaji in morala sva izpolniti nekaj obrazcev. To je bil postopek za pushback. Potem pa se je zgodila nenavadna stvar. Hrvaška policistka naju je vprašala, če sva zaprosila za azil v Sloveniji. Rekla sva ji da ja, seveda sva, vendar naju niso poslušali. Nato je poklicala slovenske policiste in jim povedala, kar sva povedala. Rekli so, da to ni res in da laževa. Nato se je spet obrnila k nama in nama rekla, naj napišemo na papir: “Želim azil v Sloveniji”. S tem papirjem v rokah naju je fotografirala, zatem pa poslala nazaj k slovenski policiji. Bili so besni in po tem so naju celo pretepli. A morali so naju odpeljati nazaj v Center za tujce. Vesela sva bila, da sva se izognila deportaciji, vendar sva bila tudi zaskrbljena, da bova v tem postojnskem centru ostala zaprta več mesecev, ker sva tam srečala nekaj ljudi in so nama povedali, da so notri tri mesece ali celo več. To je zapor, vendar v njem nisi zaprt zaradi kaznivih dejanj, ampak zato, ker si tujec.
V Postojni sva socialno delavko vprašala, kaj se bo zgodilo z nama. Svetovala nama je, da se dogovoriva za sestanek s policijskim inšpektorjem, vendar je bil ves čas zaposlen, ni imel časa za naju. Tako sva prošnjo za azil zapisala kar na en papir in ga dala policiji. Po treh urah so nama povedali, da naju bodo prepeljali v azilni dom v Ljubljani. Bil sem tako vesel, a jim nisem zaupal, dokler nisem res prišel tja. Dali so naju v karanteno za deset dni, potem pa so naju premestili v azilni dom v središču Ljubljane. Končno sva bila prosta in sva se lahko sprehodila naokoli in si ogledala mesto.
Ko sva bila v Postojni, sva bili v stiku z osebo iz slovenskega lokalnega aktivističnega kolektiva, ki podpira begunce. Obiskala sva jih v njihovem socialnem centru in se nekaj dni družila z njimi.
Potem sva nekega dne srečala nekega tipa, ki nama je ponudil prevoz do Italije, šla sva z njim in zdaj sva oba v Franciji.