V zadnjem mesecu so številne institucije znova potrdile, da slovenske oblasti pri vračanju beguncev na Hrvaško ravnajo v nasprotju z domačo in mednarodno zakonodajo. Najpomembnejša je zagotovo nedavna razsodba Vrhovnega sodišča v primeru kamerunskega državljana, ki mu slovenska policija ni dopustila zaprositi za azil in ga preko hrvaške verižno potisnila v taborišče v BiH. Sodišče je zavrnilo pritožbo Ministrstva za notranje zadeve in znova potrdilo, da morajo imeti na meji pridržane osebe možnost postopka s prevajalcem in zastopnikom, da jim mora biti omogočeno zaprositi za azil ali uveljavljati ugovor proti vračanju v državo, kjer jim grozi nevarnost. V sodbi se je sodišče končno tudi izreklo o nehumanem ravnanju z begunci na Hrvaškem in BiH, ter od Ministrstva za notranje zadeve zahtevalo, da te okoliščine upošteva. Kamerunskega državljana morajo pristojni organi vrniti v Slovenijo in obravnavati njegovo prošnjo za azil, česar pa še niso storili. Sodba je tudi znova potrdila nepravilno postopanje policistov v postopku s tujimi državljani – zapisnik, ki je nastal med vračanjem Kamerunca in Kurda nazaj na Hrvaško je vseboval očitno izmišljene navedbe, ki pa jih žrtvi nista mogla izpodbijati. Tudi za to očitno protipravno ravnanje ni nihče odgovarjal.
Da se postopki na meji izvajajo v skrajno sumljivih okoliščinah in da policija s kolektivnim vračanjem tujih državljanov na Hrvaško krši zakonodajo, je že dolgo znano. Poleg številnih poročil domačih in tujih organizacij je to potrdil tudi Varuh človekovih pravic, ki v nedavnem nacionalnem poročilu o stanju človekovih pravic migrantov navaja številne nepravilnosti, “med drugim odsotnost individualne obravnave in neustrezno dokumentiranje postopkov. Varuh se je seznanil tudi z notranjimi smernicami, ki so vključevale navodilo, naj se hrvaškim organom preda vsakega posameznika, katerega postopek je vodila mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, čeprav je namero za vložitev prošnje za azil izrazil v Sloveniji. Varuh v poročilu tudi ugotavlja, da je večina migrantov s strani slovenskih organov vrnjena na Hrvaško in v druge sosednje države, ne da bi jim bila izdana pisna odločba, zato nimajo dostopa do pravnega sredstva za izpodbijanje vrnitve ali predaje.” Poročilo se dotika tudi neprimernega zapiranja beguncev v Centru za tujce, na kar smo opozarjali v Delovni skupini za azil, kot tudi odvzema prostosti znotraj samih azilnih domov.
O nezakonitem ravnanju slovenskih oblasti pa se niso izrekale le domače, ampak tudi tuje institucije. Več avstrijskih sodišč je glede vračanja beguncev v Slovenijo izreklo podobne sodbe, Regionalno upravno sodišče Styrie pa je v odločbi izrecno zapisalo, da “slovenska praksa sprejemanja zavrnjenih oseb (iz Avstrije) in njihovo vračanje na Hrvaško ter nato BiH brez razgovora lahko predstavlja verižno vračanje (chain refoulment)” (ecre.org). Avstrijsko notranje ministrstvo se je znašlo pod pritiskom pravnih organizacij za svoje sodelovanje pri praksi verižnega vračanja – o slovenski vpletenosti v takšno protipravno in nehumano ravnanje sploh nihče ne dvomi. V luči tega pozdravljamo odločitev Varuha človekovih pravic, da sproži ustavno presojo uporabe meddržavnega sporazuma o predaji (na katerega se sklicuje MNZ pri vračanju beguncev na Hrvaško) – tožbo je sprožil vrnjeneni maroški državljan, ki smo ga po njegovi ilegalni deportaciji zastopali v Delovni skupini za azil.
Dejstvo, da domače in mednarodne pravne institucije vse po vrsti potrjujejo nezakonitost verižnih vračanj beguncev pa nas žal ne more napolniti z optimizmom. Kot smo videli, so vsi pravni in nadzorni mehanizmi do zdaj bili neučinkoviti, saj se množična verižna vračanja nemoteno nadaljujejo, sodbe pa se celo ignorirajo – tudi v primeru kamerunskega državljana, ki ga Ministrsvo za notranje zadeve sodbi navkljub ne želi vrniti v Slovenijo. Kako je to možno? Velika večina postopkov se pač zgodi v okoliščinah, ki jih nihče ne vidi in ne nadzira, dogajajo pa se ljudem, ki ne govorijo jezika, ki so prestrašeni, izmučeni in brez stikov v državi. Ko so enkrat vrnjeni, nihče v Sloveniji ne ve, da so sploh kdaj bili tu. Policija torej zlahka preživi eno obsodbo na deset tisoč vrnjenih migrantov. Ne le, da nihče osebno ne odgovarja za kršitve, ampak imajo za sabo implicitno podporo EU, ki ne glede na občasne očitke o kršnenju človekovih pravic izdatno financira mejno policijo za izvajanje prav takšnih operacij. Ob koncu dneva so ilegalni pushbacki beguncev v nehumana taborišča zamolčani del evropske migracijske politike. Če želimo, da slovenska država preneha sodelovati pri temu množičnemu mučenju, očitno potrebujemo tudi obrat v zunanji politiki.