V sobotni izdaji Dela pod naslovom “Začenja se vrtanje prvih treh predorov” smo lahko prebrali, kako izgleda “objektivno poročanje” medija, ki je v večinski lasti slovenskega gradbenega podjetja Kolektor. Članek se nanaša na projekt gradnje drugega tira, ki ga med drugim za Kolektor izvajata turška podizvajalca Yapi Merkezi in Özaltin. Izvajalci so se znašli pod medijskim pritiskom, potem ko smo številni opozorili na sporno vzpostavitev delovnega taborišča za turške delavce v vasi Orehek (več preberite tu. Po besedah postojnskega župana naj bi Turki “garali 7 dni na teden”, njihovo gibanje naj bi bilo “ves čas nadzorovano”, bivali pa bodo v “samozadostnem sistemu” kontejnerjev pod lokalnim hlevom, kjer “bodo imeli 24-urno varovanje”. Gre torej za očitno kršitev tako delovne zakonodaje kot tudi človekovih pravic, ter za še enega v seriji poskusov kapitala, da v Slovenijo vpelje za delavce nesprejemljive in nehumane pogoje.
Zaradi spornosti projekta in nasprotovanju lokalne skupnosti v Orehku (med drugim so opozorili na bližino edinega rezervnega vodnega vira za Postojno, neprimerno odvodnjavanje odpadnih voda in neustrezno infrastrukturo) so o gradnji taborišča glasovali mestni svetniki. Ti so z izjemo enega svetnika vsi potrdili projekt, a ne brez ostrega protesta predstavnika lokalne skupnosti Damjana Simona, ki so ga poskušali s seje odstraniti kar s policijo (rtvslo)! Simon je za RTV pričal, da je bilo na seji dovoljeno govoriti predstavnikom kapitala, njemu pa ne, ter da se zaradi opozoril o delavskih pravicah ves čas spopada z grožnjami in javnim poniževanjem.
Nič od tega se ni znašlo v prispevku novinarja Borisa Šuligoja, ki je v odkrito propagandističnem besedilo zapisal, da “Turški delavci prinašajo napredek Orehku”, saj da “je bilo območje doslej ekološka grožnja in sramota za kraj, ki so ga turški delavci počistili.” O nasprotovanju domačinov in opozorilih o neustreznosti projekta okoljske organizacije Alpe Adria Green prav nobene besede – nenavadno za medij, ki je nekoč z veseljem dal glas vsakemu nasprotniku gradnji migrantskega centra v Beli Krajini, vključno s člani Štajerske Varde. Šuligoj o modrih mestnih svetnikih nadaljuje: “Prav tako so razumeli, da to ne bo delovno taborišče, kot so želeli prepričati posamezni nasprotniki tujih delavcev”, pri čemer znova niti z besedo ne ovrže očitkov o objektu. Vsi, ki smo opozarjali na v nebo vpijajoče kršitve zakonodaje, smo v članku enostavno označeni za “nasprotnike tujih delavcev”. Avtor očitno ni razumel, da ne nasprotujemo prihodu turških delavcev, ampak nasprotujemo, da gradbena podjetja z njimi ravnajo kot s sužnji. Da bi bila ironija popolna, Šuligoj v nadaljevanju celo pohvali turška podjetja, češ da so med vodilnimi delavci tudi tri ženske! Kapital je očitno napreden in “woke”, borci za delavske pravice pa so zabiti rasisti.
Brezsramno kršenje osnovnih delavskih in človeških norm pri izvedbi državnih infrastrukturnih projektov se vsem na očeh dogaja že dolgo. To omogača sprega kapitala z lokalnimi oblastmi – kot vidimo v primeru postojnskih mestnih svetnikov, ki so v imenu Kolektorja očitno povozili interese svoje skupnosti. To omogoča sprega kapitala z državnimi strukturami, kjer Zakon o tujcih sistematično postavlja tuje delavce v povsem odvisen položaj, iz katerega ne morejo spregovoriti, saj lahko v nasprotnem primeru pristanejo v drugem postojnskem taborišču za tujce – deportacijskem centru na Velikem Otoku. Omeniti gre tudi dejstvo, da so pristojne delovne inšpekcije povsem odsotne in dopuščajo vnos turških delovnih norm sredi Slovenije. In nenazadnje te kršitve omogoča tudi sprega kapitala z mediji, na kar nazorno kaže primer Kolektorjevega lastništva Dela – namesto objektivnega poročanja bralci dobivamo propagandna besedila povzeta po naročilu gradbenih baronov. Deložirancem iz Avtonomne tovarne Rog je tovrstno poročanje Dela intimno poznano.
Za konec pa spregovorimo še o spregi kapitala s politiko: le ta je med tranzicijo z dopuščanjem prevzemov in privatizacij povsem sesula domači gradbeni sektor, ki živi zgolj še od državno koncesioniranega izkoriščanja tuje delovne sile in je povsem odvisen od najema podizvajalcev, ki imajo strojno opremo in znanje za izvedbo velikih infrastrukturnih projektov. Povedano drugače: Slovenija v letu 2021 ni zmožna sama postaviti niti železniškega tira, profite pa vzdržuje z iskanjem vedno cenejše delovne sile in posledičnim rušenjem norm za vse ostale. Gradbeni baroni, katerih dolgove odplačujejo delavci že 30 let, se zato nimajo prav z ničemer hvaliti. Njim in njihovim medijskim propagandistom odgovarjamo: nihče izmed ljudi, ki se je kritično oglasil pri gradnji drugega tira ne nasprotuje tujim delavcem, nasprotujemo pa temu, da so obravnavani pod drugačnimi pogoji, kot bi bili domači! In ne pristajamo na nižanje delavskih standardov – sploh pa ne v situaciji, ko gre za uporabo javnega denarja! V kolikor torej res želite “prinašati napredek”, je spoštovanje delavcev, ki vam kujejo profite, spoštovanje strokovnih okoljskih organizacij, ki varujejo naše okolje, spoštovanje lokalne skupnosti, ki vas gosti, in spoštovanje zakonov države, ki vas financira, res minimalna zahteva.