PRIJATELJ

Pozdravljeni vsi, ki berete to zgodbo. Sem fant iz Alžirije in živim v Azilnem domu v Ljubljani. Moja situacija ni dobra, ampak imam prijatelja, ki je zakrivil veliko smešnih trenutkov, ki so se mi pripetili v Evropi, kljub temu, da je on žalosten človek. Zato želim povedati malo o najinih skupnih dogodivščinah.

Na začetku sva imela idejo, da bova odšla v Francijo. Prišla sva v Italijo do nekega kraja, kjer pomagajo beguncem. Tam so nama dali GPS in povedali, da lahko v petih urah hoje doseževa Francijo. Moj prijatelj je rekel, da bo on zadolžen za GPS napravo. Njegovemu talentu za GPS nisem zaupal, vendar je vztrajal. Tako sva hodila, hodila in hodila. Po sedmih urah je rekel: “Sedaj sva v Franciji”. Vesela sva odšla iz gozda in prišla do neke vasi. Ugotovila sva, da sva še vedno v Italiji in še vedno zelo daleč stran od meje. Vodil naju je v krogih. Imel sem prav glede njegovega talenta, nikoli ne bo več vodil GPS-a, ko bom jaz zraven. V to sem prepričan.

Čez nekaj časa sva poskusila znova. Nisva vedela kje je avtobusna postaja, zato sem rekel, da bi morala koga vprašati za pot. Moj prijatelj je predlagal, da vprašava policijo. Odvrnil sem: “Ali si zmešan?”. On pa je odgovoril: “To je vendar Evropa, normalno je da vprašaš policiste za smer”. Kljub temu, da sem okleval, sva jih šla vprašat, kako do avtobusne postaje. Pokazali so nama pot in vse je bilo ok. Toda malo pred ciljem sva se ponovno izgubila in spet sva rabila nasvet. Moj prijatelj se je zdaj počutil še bolj pogumnega kot prej, saj mi je malo pred tem dokazal, da lahko v Evropi za nasvet brez težav povprašaš policiste. Zato sva zakorakala do skupine policistov, ki sva jo videla malo naprej po cesti. Vendar tokrat ni šlo tako gladko. Vprašali so naju za dokumente. Seveda jih nisva imela. Odpeljali so naju na policijsko postajo, kjer sva preživela en dan in eno noč. Nato so naju odpeljali v Slovenijo in tako sva pristala tu. Zdaj vem, da ne bom nikoli več vprašal policiste za smer in da je to normalno samo za tiste prebivalce Evrope, ki imajo dokumente, drugače je pa čisto noro.

Sedaj sva v Sloveniji v azilnem domu. Z mojim prijateljem ni nikoli dolgočasno. Zadnjič sva šla v Mercator, da si kupiva nekaj pijače. Želela sva plačati na samopostrežni blagajni, vendar nekaj ni delalo in prijatelj mi je rekel, naj pokličem prodajalko. Rekel sem mu, naj jo kar sam pokliče, saj mora vaditi svojo angleščino. Kajti povem vam, moja angleščina je slaba, a njegova je še slabša. Poklical je torej prodajalko in ko je prišla, je pokazal na samopostrežno blagajno in rekel: “Hello! Me no speak machine!” Začel sem se naglas krohotati, on je postal rdeč v obraz kot rak, ona pa se je nasmejala do solz. Mislil sem, da bo od smejanja padla po tleh.

Najina prihodnost je negotova. Ne veva, kaj se bo zgodilo z nama in kaj naju še čaka. Vendar sem vesel da imam ob sebi prijatelja, ki me nasmeji.

X, Alžirija