Tovarna delavcev

Ena najboljših stvari, ki sem jih naredil, je bila, da sem zapustil svojo državo. S tem sem dal svojemu življenju še eno priložnost in odhod se je izkazal za dobro odločitev, ki me ni razočarala. Predstavljajte si zapustiti vse kar poznate za seboj, v iskanju novega začetka.

Začetek mojega novega potovanja se je pričel, ko sem prispel v Srbijo. Pojma nisem imel, kaj me čaka in sanjalo se mi ni, kakšne preizkušnje so pred mano, toda že od začetka sem vedel, da sem rojen za velike stvari in da odnehati zame ni opcija. To sem si tudi dokazal, ko sem premagal prve ovire in se naučil jezika ter se vključil v srbsko družbo.

Življenje v Srbiji je bilo res dobro, predvsem zaradi vseh izkušenj in spoznanj, ki sem jih tam pridobil, toda vse to se je končalo po dveh letih, ko so mi zavrnili prošnjo za azil. To je bilo zalo boleče, saj sem moral ponovno zapustiti za seboj vse, kar mi je bilo ljubo. Je pa bilo vsaj lepo, dokler je trajalo. Ob tem sem se naučil lekcije, da “nič ne traja večno”. V teh dveh letih sem opravil veliko humanitarnega dela, na kar sem zelo ponosen. Po Srbiji sem odšel v Bosno in tam se je pričelo novo poglavje mojega življenja.

Ko sem prispel v Bosno, sem vedel, da mi ne bo težko vključiti se v družbo, saj sem že posnal jezik in določene navade. V migrantskem sprejemnem centru sem bil deležen veliko podpore in pomoči. Hitro sem ugotovil, da imajo Bosanci veliko smisla za črni humor, kar mi je bilo vsekakor všeč. V tem sprejemnem centru sem srečal nekaj najboljših ljudi, kar sem jih spoznal v življenju in stkal prijateljstva, ki so bila trdna kot družinske vezi.

Toda migracijam rečejo migracije z razlogom, to pomeni da ljudi pridejo in grejo. Tudi življenje samo je neke vrste migracija. Kmalu sem moral oditi v drugo mesto, saj sem dobil delo v neki humanitarni organizaciji. V tem mestu sem se spoprijateljil s krasnimi ljudmi, o katerih vedno govorim, kamorkoli pridem. Dva Sirijca, ki sta bila rojena v Srbiji in zdaj delata v Bosni. Bosanska verzija mene, ki je starejši psiholog in me je naučil veliko lekcij o življenju. In še drugi ljudje, ki so igrali pomembno vlogo v mojem osebnem razvoju. In seveda moj pakistansko-iranski prijatelj, ki me je podpiral tudi v najtežjih trenutkih.

Toda tudi ta spokojni čas v Bosni je po enem letu prišel h koncu, saj so mi tudi tukaj zavrnili prošnjo za azil. Že tretjič v življenju sem moral zapustiti vse, kar imam, za seboj. Utrujen sem že bil od tega, da moram ves čas odhajati naprej in da nimam kraja, ki bi mu lahko rekel dom. Toda nisem imel druge izbire, kot pa da grem in poskušam najti tak prostor drugje. Odšel sem na Hrvaško in zaprosil za azil. Toda tam sem spoznal, da Hrvaški ni država, kjer bi migrantje lahko živeli in si ustvarili dom.

Na svoji poti sem izkusil toliko stvari, zrastel sem kot človek in se vsekakor zelo spremenil. Toda mojega potovanja še ni konec, saj še vedno nisem našel kraja, ki bi mu lahko rekel dom. Spominjam se vsega, skozi kar sem šel in tudi vsega, čez kar morajo na poti drugi migrantje. Osamljenost, ponižanje, brezdomstvo – tako dobesedno kot metaforično, hoja skozi gozd brez postanka dneve in noči, soočanje s smrtjo, mrzle gore in gozdovi, lakota…. Toda še vedno ne bom rekel, da je vse slabo, če drugega ne, bomo imeli vsaj zgodbe, ki jih bomo lahko pripovedovali našim otrokom in vnukom.

Moj novi kraj je Slovenija. Po mojem prihodu so me namestili v Center za tujce v Postojni. In v tem centru sem sem doživel pomembno spoznanje. Evropa ve, da imamo ljudje iz Bližnjega vzhoda nek drugačen ponos. Toda kar Evropa potrebuje od nas, ni naš ponos, ampak mentaliteta sužnjev. Postojna ni nič drugega kot tovarna, ki proizvaja delavce za Nemčijo. Zlomi nas in naredi poslušne. Cel azilni sistem služi temu namenu. Po letih iskanja miru, varnosti in doma me je to spoznanje globoko pretreslo. Nisem tukaj, da bi bil na varnem, ampak da bi bil zlomljen kot človek in da bi bil zreduciran na golo delovno silo brez pričakovanj po dostojanstvu.

Zdaj sem zunaj Postojne, toda še vedno se počutim kot strta lupina človeka in še vedno si nisem opomogel.

Mohammad Hossein Baeeni, Iran