Ob obletnici izbrisa

Slovenija je 26. februarja 1992 iz evidenc stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, večinoma po poreklu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ne da bi jih o tem obvestila in ne da bi imeli možnost pritožbe. Izbrisali so jih iz registra stalnega prebivalstva in jih vpisali v evidenco tujcev, s čimer so izgubili tudi ekonomske in socialne pravice, ki so vezane na status stalnega prebivalca. Policija je čez mejo, v vojna območja, deportirala na tisoče ljudi in mnogi so tam celo izgubili življenja. Marsikdo se nikoli več ni mogel združiti z družinskimi člani, od katerih so jih odtrgali. Ostali so se v strahu pred deportacijo po več let skrivali v Sloveniji, brez dovoljenja za delo in brez zdravstvenega zavarovanje, kar je mnogim pustilo dolgotrajne posledice na zdravju, saj niso mogli do zdravnika. Če so jih prijeli policisti, so bili zaprti v nam dobro znani Center za odstranjevanje tujcev in bili deportirani. Govorimo o ljudeh, ki so že dlje časa živeli v Sloveniji, nekateri celo od rojstva.  

Slovenija je tako že leta 1992 postavila krvave temelje svoje politike do tujcev oziroma prebivalcev, ki niso slovenskega porekla. Z masovnim zavračanjem prošenj za azil, birokratskim izključevanjem in drugimi oblikami preprečevanja legalizacije ljudi, Slovenija nadaljuje s politiko izbrisa. Novi izbrisani so vsi, ki jim je kdaj poteklo dovoljenje za bivanje in si niso mogli urediti novih dokumentov, vsi napoteni delavci, ki so jim bile prekinjene pogodbe in niso mogli zapustiti države, vsi begunci, ki jim je potekel status in se nimajo kam vrniti… Na slovenskih upravnih enotah se tisoče ljudi bori z birokratskimi mlini na veter in poskuša nekako preživeti.

Med njimi so tudi zavrnjeni prosilci za azil, ki ostanejo na našem ozemlju z odločbo o deportaciji. Ker se v svoje domovine zaradi nevarnosti ne morejo vrniti, policija pa prisilne vrnitve ne more takoj sprovesti, so mnogi ujeti v proces deportacije po več let. V tem času nimajo ne delovnega dovoljenja, ne zdravniške oskrbe, ne pravice do socialne pomoči. Edina možnost nastanitve je Center za tujce v Postojni – nehumano koncentracijsko taborišče, kjer se na njih izvaja pritisk, da podpišejo lastno deportacijo. 

A tudi če jih ne deportirajo, na prostosti ni za njih življenje nič boljše. Brez delovnih dovoljenj ali socialne pomoči so obsojeni na ulico. Policija medtem vseskozi preži na njih in čaka, da jih zaloti pri kaznivem dejanju, ki bi bil podlaga za takojšen izgon. Izgon pa jih čaka tudi, če si poskušajo papirje urediti – ob poskusu prijave zakonske zveze ali delovnega razmerja na upravni enoti se vmeša policija in zaseže osebne izkaznice, da lahko človeka z njo lažje deportira.

Slovenija torej zvesto zasleduje svojo fašistično politiko izbrisa, ki jo je začrtala 26.2.1992. Država je v Center za tujce zadnjih trideset let zapirala tiste ljudi, ki se jih je preprosto odločila odstraniti, pa naj bodo domači prebivalci ali prišleki, čez meje jih je deportirala na tisoče, še večim pa je preprosto samo odvzela osnovne človekova pravice do golega preživetja. Izbris se torej dogaja še vedno, vsak dan, s pomočjo odločevalcev na Ministrstvu za zunanje zadeve in s pomočjo uradnikov na upravnih enotah. Odgovarjal ni še nihče!

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*