V dneh po ruski invaziji Ukrajine smo priča neverjetnemu obratu v glavah slovenskih oblastnikov. Minister Hojs, katerega celotna kariera do zdaj se je vrtela okoli zlorabe beguncev za politične cilje stranke SDS, je Slovenijo presenetil z izjavo, da je država pripravljena sprejeti do 200.000 ukrajinskih beguncev. Kako je to mogoče? Hojs je vendarle človek, ki je najbolj agresivno širil protibegunsko propagando in strašil pred visokimi stroški vsakega azilanta, danes pa poziva k odprtosti kot papež Frančišek. Jasno, tudi pri tokratni izjavi ni šlo brez rasizma (Ukrajince naj bi sprejeli, ker gre za razliko od Arabcev in Afganistancev za “prave begunce”, ki so nam povrh vsega še “kulturno blizu”), vseeno pa se nam ob tem postavlja vprašanje, ali Hojs s svojim humanitarizmom misli resno? Zgodovina nas uči, da je človek, ki se druži s fašisti, govori kot fašist in deluje kot fašist, verjetno tudi res fašist. In verjamemo, da bo vlada, ki vso svojo zgodovino zlorablja begunce za svojo agendo, to storila tudi z žrtvami vojne v Ukrajini.
Humanitarna retorika politikov ob svetovnih političnih pretresih ni nekaj novega. Ta seveda ni namenjena ljudem, ki so dejansko potrebni pomoči, ampak drugim svetovnim voditeljem in domači javnosti. Selektivni izrazi solidarnosti so za politike oblika prilizovanja večjim silam in oblikovanja pragmatičnih zavezništev. V Sloveniji imamo dolgo tradicijo takšne humanitarne diplomacije: ko so Talibani strmoglavili od ZDA nastavljeno oblast v Kabulu, se je po letih zavračanja afganistanskih beguncev nenadoma pojavila junaška retorika o tem, kako moramo “spraviti naše sodelavce ven”. Ko so ZDA neuspešno poskušale strmoglaviti predsednika Venezuele Madura in ga zamenjati s svojim nastavljencem, je zunanji minister Miro “rezilna žica” Cerar velikodušno ponudil pomoč Venezuelcem (seveda predvsem tistim “slovenskih korenin”), le-ti pa so tudi postali druga največja skupina prejemnikov azila v EU, čeprav očitno ne mejijo na nobeno evropsko državo. In tudi državljani Sirije niso postali priznani kot begunci zgolj zato, ker v njihovi državi divja vojna, ampak zato, ker je to vojna proti Zahodu nenaklonjenemu diktatorju. Medtem je za državljane držav s pro-zahodnimi režimi dostop do azila težji, saj naj bi jih doma ščitile “demokratične” (beri: ZDA naklonjene) oblasti. Mednarodna zaščita torej ni nevtralna humanitarna pomoč, ampak je politično definirana, saj pomaga sortirati države po liniji imperialnega reda na “naše” in “njihove”.
Seveda bi lahko rekli: bolje to kot nič. Koga briga, kaj je politična računica za Hojsovim, Cerarjevim ali katerim koli drugim humanitarizmom, če se s tem pomaga ljudem. Pa se jim res? Pri tem se velja ozreti na dejansko zapuščino njihovega humanitarizma. Kaj se je naprimer zgodilo z afganistanskimi begunci, z reševanjem katerih se je vlada še ne dolgo nazaj tako hvalila? Janševa administracija je po vseh medijskih hvalisanjih uspela iz Afganistana po zadnjih poročilih spraviti enega tolmača z družino, 5 družin pa je prevzela iz Španije. Skupaj torej 6(!) družin. Te so nato mesece čakale zaprte v odročnem azilnem kompleksu v Logatcu, ki ga niso smele zapustiti, medtem ko je MNZ urejal dokumente. Medtem mnogi drugi Afganistanci životarijo brez statusa ali v azilnem domu še vedno čakajo na ugodno rešitev – eden izmed njih že od leta 2015! Nič kaj bolje ni z Venezuelci, ki so na povabilo Cerarja oddali vloge za repatriacijo – komaj 55 ljudi je čakalo skoraj 2 leti na reševanje vlog, mnogi pa so se po končnem prihodu v Slovenijo znašli brez kakršnekoli socialne in pravne opore. O ravnanju s sirskimi begunci ni potrebno izgubljati besed – Cerar se je pred javnostjo hvalil s solidarnostjo, ko pa so se dejansko pojavili pred evropskimi vrati, je hitel na meji postavljati žico in urejati sporazum o zaprtju humanitarnega koridorja. In nenazadnje je tu izkušnja balkanske vojne, ko je Slovenija dejansko bila “prva varna država”. Takrat so begunci iz BiH dobivali zgolj začasne humanitarne izkaznice Rdečega Križa, že kmalu po začetku vojne leta 1992 pa je država za njih uradno zaprla mejo. Možnost legalizacije bivanja so dobili šele leta 2002, ko jih je velika večina odšla. Toliko o “kulturni bližini”. Sicer pa številke o slovenski solidarnosti govorijo same po sebi: odobrenih prošenj za azil od leta 1995 do danes je zgolj 1012. Število vrnjenih prosilcev na Hrvaško v zgolj zadnjih štirih letih je več kot 30.000. Kot vidimo, se solidarnost politikov v Sloveniji le redko pretvori v dejansko praktično pomoč.
A tudi če vse to odmislimo in predpostavimo, da misli Hojs v primeru Ukrajincev resno – kje so se vsa ta leta skrivale kapacitete za 200.000 beguncev? Nazadnje so se naše oskrbovalne institucije pritoževale, da pokajo po šivih ob 600ih prosilcih za azil. Tako je, Slovenija po 30ih letih, begunski krizi in milijonskih evropskih sredstvih še vedno ne zmore nastaniti niti 1000 ljudi. Ko je poleti 2019 prišlo hkrati nekaj 100 ljudi čez mejo, so jih tlačili v kontejnerske zabojnike v skladišču Centra za tujce in jih hranili čez rešetke. Obravnava prošnje za azil kljub nenehnemu opozarjanju nevladnikov še vedno traja v povprečju skoraj leto dni, tisti manj srečni pa v azilnem sistemu obtičijo po več let. A še bolj se zakomplicira pri uspešnih prosilcih, saj imajo ti po pridobljenem statusu na voljo za bivanje vsega skupaj dve mali integracijski hiši, ali pa iskanje stanovanja na trgu, ki je še do slovenskih najemnikov neusmiljen. Poleg tega mora v enem letu vsak opraviti zahteven tečaj slovenščine in druge birokratske obveznosti iz t.i. integracijske pogodbe, za kar že ob sedanjem obsegu država nima dovolj kadra. Povedano drugače: tudi če je Hojs pripravljen pripeljati 200.000 ljudi, ta država nima ne prostorov za njih, ne osebja, ki bi obdelal njihove prošnje, ne stanovanj v katerih bi bivali po odobrenem statusu, ne infrastrukture za vso zahtevano integracijsko birokracijo. In zakaj ne? Ker so naši ministri vseskozi skrbeli, da nikoli ne bi imeli resnih kapacitet in bi lahko že ob prihodu najmanjše peščice beguncev kričali o “migrantski krizi”.
Zato se bolj verjeten zdi drug scenarij. Ob veliki podpori javnosti, ki trenutno izraža pristno solidarnost do ukrajinskih beguncev, bodo ti sprejeti kot medijska senzacija in lepa priložnost za politične fototermine. Nato pa bodo bodisi prepuščeni povsem disfunkcionalnemu azilnemu sistemu, pri čemer jih bo večina hitro odšla, ali pa solidarnostni pomoči prebivalcev Slovenije samih. Govora je bilo o uporabi evropske direktive o začasni zaščiti, kar je nižja stopnja zaščite kot status begunca in bi zahteval povsem nove, azilnemu sistemu vzporedne mehanizme, s čimer bi se zagotovo spodkopaval sedanji sistem zaščite. Hojs je tudi nakazal, da bi si jih želel “hitro vključiti v nekatere delovne procese”, kar trenutna zakonodaja za prosilce za azil v prvih devetih mesecih ne dopušča. Bo torej vlada iskala način, kako jih hitreje spremeniti v poceni delovno silo, brez socialnih garancij, ki jih (še) imajo prosilci za azil in begunci? Bodo živeli zaprti v ad hoc kontejnerskih taboriščih, kot nedavno afganistanske družine, ali bodo živeli zaprti v izkoriščevalskih delovnih razmerjih, da našim kapitalistom rešujejo problem pomanjkanja poceni dela?
Vse to ne pomeni, da ne smemo imeti ambicioznih načrtov – prav nasprotno! Ukrajinska vojna je vsekakor priložnost, da se ponovno premisli o organizaciji resnega sprejemnega sistema, ki bi ljudem dejansko omogočal dostojno bivanje, pošteno obravnavo in daljnoročno socialno varnost. Dvomimo pa, da je to tisto, kar ima Hojs v mislih – še posebej ko je “dobrodošlica” podana v paketu s hujskaškimi parolami naše vlade in pospešenim izvažanjem evropskega orožja v Ukrajino, kar zagotovo podaljšuje vojno in povečuje število beguncev. Zato obsojamo instrumentalizacijo ukrajinskih beguncev in njihovih podpornikov za vladno propagando. Obsojamo njihovo instrumentalizacijo za nižanje že tako abotnih azilnih, socialnih in delovnih standardov beguncev. Obsojamo tudi njihovo instrumentalizacijo za uvedbo rasističnih kriterijev “kulturne bližine” pri podeljevanju azila. In znova ponavljamo: begunci vsega sveta ne potrebujejo oportunističnega govoričenja politikov, pač pa dostojna stanovanja in pogoje za enakopravno vključitev v družbo.
V 30ih letih ni nobena vlada svojih besed o solidarnosti jemala resno. Toliko bolj jih moramo jemati resno mi. Verjeli jim bomo, ko bo država namesto v oboroževanje začela vlagati v socialne kapacitete.
Leave a Reply