Na sodišču

Pred dnevi smo šli na sodišče, da bi bili v oporo prijatelju, ki se je znašel v zaporu. Tudi on je že objavil svoje zapise v naši knjigi. Policija ga je poslala v zapor s kriminalci, ker so ga obtožili, da jih je napadel, takrat ko je bil zaprt v Centru za tujce. Ampak to ni res.

Ko smo na sodišču čakali na sojenje, sta dva policista pripeljala našega prijatelja. Vklenjene je imel tako roke kot noge. Hodil je s počasnimi koraki, saj so ga lisice grizle okoli golih gležnjev. Kot da je nek velik kriminalec ali mafijec. Ampak storil ni ničesar. On je navaden fant, tako kot jaz ali ti. Prišel je v Slovenijo in zaprosil za azil. Zaprli so ga v postonjsko taborišče. Iz Postojne imamo veliko poročil o nasilju, ki ga nad begunci izvajajo policisti. Ampak zdaj so se policisti odločili obrniti zgodbo in so začeli za nasilje obtoževati begunce. Da zakrijejo svoje napake. Kar nekaj naših prijateljev je bilo obtoženih, da so napadli policiste, se fizično znesli nad njimi, jim grozili s smrtjo. Nekateri so bili premeščeni v pripor in še pred razsodbo deportirani, tako da nikoli ne bomo izvedeli resnice.

Toda naš prijatelj, ki smo ga na ta dan podprli na sodišču, je izrekel zelo poveden stavek. Na vprašanje sodnice, ali je kriv, je rekel: “V Postojni je povprečno naenkrat štirideset oboroženih policistov in pet tujcev. Ali se vam res zdi, da se tam dogaja nasilje nad policisti?” Sodnica mu je odvrnila: “Vprašala sem vas, ali priznate krivdo ali je ne priznate. Tega ne bom dajala v zapisnik.” Naš prijatelj ji je odvrnil, da krivde ne prizna. Zapisala je samo to.

Ko ga je vprašala, kaj želi predložiti kot dokaz, je rekel, da naj samo pogledajo kamere. Kdo na svetu bi predlagal, da naj pregledajo posnetke varnostnih kamer, če bi vedel, da bo na njih prikaz njegovega nasilnega ravnanja?

Našega prijatelja so torej zaprli v zapor v Kopru. Že od decembra je tam in čaka na sojenje. Na sodišču je bilo več kot očitno, da mu nihče tam ni naklonjen. Mlad fant je to. Njegov oče in mama nas vsak dan kličeta po telefonu in sprašujeta po njem, meša se jima od skrbi. Nič ni naredil. Samo prišel je v Slovenijo in zaprosil za azil.

Evropa je polna velikih besed o človekovih pravicah in svobodi govora. In potem ljudje pridejo in se jim zgodi tole.

Mnogi, ki so imeli podobne težave, so poročali, da so jih v Centru za tujce policisti provocirali in napadli, šele ko se je kdo branil pred udarci, so prižgali kamere na svojih uniformah. Te kamere ne pokažejo policista. Pokažejo samo tistega pred njim. Posnetke kamer, ki so nameščene v sobah in zabeležijo celotno sliko, pa po dveh mesecih izbrišejo. Tako baje tudi nimajo posnetkov tistega usodnega dne, ko naj bi naš prijatelj, golorok, napadel oborožene policiste in jih smrtno prestrašil.

Ko je bilo obravnave konec, so ga policisti ponovno vklenili za roke in noge. Vsedel se je na klop in si pod lisice zatlačil hlačnice svoje trenirke, da ga kovina ne bi ožuljila po gležnjih. Samo še kapuca mu je manjkala za čez oči, pa bi izgledal kot da ga vodijo na vešala. Odpeljali so ga nazaj v zapor, med kriminalce, kjer že od decembra živi v samici.

Če bo spoznan za nedolžnega, kdo bo odgovarjal za vse te mesece trpljenja? On je samo navaden mlad fant. Tako kot jaz ali ti.

N, Palestina