Župan Ljubljane Zoran Janković je pred kratkim izjavil, da smo dostavljalci hrane “najbolj prereč problem v mestnem središču”. Rekel je, da vozimo prehitro in ogrožamo pešce. Zaradi tega se je srečal z našimi šefi iz firm Glovo in Wolt, in skupaj so prišli do briljantne odločitve: “dajmo dostavljalcem na hrbte prilimati cifre, da jih bodo ljudje lahko prijavljali!” Odločiti se morajo samo še o tem, kakšne kazni nam bodo namenila podjetja.
Rad bi vam pojasnil par stvari o tej temi. Ko vozimo hrano za Wolt ali Glovo, nas ti ne smatrajo za zaposlene. Namesto tega nas kličejo “partnerji”. To pomeni, da delamo preko s.p.-jev, študentskih napotnic ali d.o.o.-jev. Wolt in Glovo ne pokrivata naših stroškov, naših prispevkov in zavarovanja, ne pokrivata niti popravil naših vozil, niti našega bencina, niti prehrane. Če torej ne izpolnem dovolj naročil, da pokrijem te stroške, dejansko delam zastonj.
Če bi mi Glovo ali Wolt ponudila normalno pogodbo kot vse druge službe, če bi mi zagotovili fiksno plačo za osem urni delavnik, bi bilo vse drugače. Ampak nimamo te možnosti. Nobenega zagotovila ni, koliko denarja bomo imeli konec meseca. Zato se moramo boriti za vsako naročilo, teh pa je vedno manj. Kakšen dan ne zaslužim niti 30 evrov po celem dnevu dela. Resnica je torej preprosta: vozimo hitro, ker moramo zaslužiti denar. Stranke hočejo hitro dostavo, in jaz moram voziti hitro, če želim dobiti dovolj naročil… to je edini način, da sploh preživim.
Čudno je slišati, da se ljudje počutijo, kot da jih ogrožam. To so isti ljudje, ki zahtevajo hitro dostavo hrane na dom, kadar so lačni! Če ne vozim dovolj hitro, bodo vpili “pozen si” in dali pritožbo na firmo. Ta me potem kliče in mi grozi, da sem prepočasen. Ampak to nikogar ne zanima, in ko me moje stranke vidijo hiteti na cesti, ne bi oklevale poklicati policije… Ne razumejo, da hitim z dostavo nekomu, kot so oni sami! In največkrat smo mi delavci tisti, ki se poškodujemo, ko vam hitimo pripeljati vašo hrano.
To je torej moje sporočilo Glovu in Woltu: ne morete dati številk na naše hrbte, ker nismo pri vas zaposleni. Ne prevzemate odgovornosti za to, kaj se meni zgodi na ulici, ne plačujete mi prispevkov, zavarovanja, ali bolniške, prevzemate pa odgovornost za to, da me kaznujete! Če želite spremeniti pravila, nam dajte normalne pogodbe in nam omogočite normalno delati, pa bomo vse spoštovali. Če pa sem le partner, sem enakovreden z vami in mi ni treba nositi številk na hrbtu kot kakšen zapornik. Če boste to zahtevali od nas, bo veliko ljudi nehalo delati. Ne moremo mi nositi osebne odgovornosti za sistem dela, ki ste ga ustvarili vi.
To pa je moje sporočilo županu: dostavljalci hrane smo tudi prebivalci Ljubljane. Ti nas moraš predstavljati tako kot vse ostale! Ampak ti se pogovarjaš samo z bogatimi lastniki podjetij, ne pa z nami! Če bi želel rešiti ta problem, bi poklical Glovo in Wolt in jim zagrozil, da nam morajo dati normalne pogodbe. Ukazal bi jim, da spoštujejo pravice delavcev v tvojem mestu. Ampak tebe ne zanima, kako živimo delavni ljudje v Ljubljani, rad bi samo pomagal bogatašem, da nas kaznujejo.
N, Palestina
Leave a Reply