Stenice

Živim na Kotnikovi, azilnemu domu v centru Ljubljane. V Slovenijo sem prišel kot prosilec za azil. Stavba na Kotnikovi se uporablja za namestitev beguncev že od leta 2016.

Naša zgradba je zelo stara in tam imamo ves čas veliko problemov. Ampak nahujši problem so stenice. Veste, kaj so stenice?

To so majhni insekti, ki živijo v posteljah, omarah ali kavčih. Podnevi se skrivajo, ponoči pa pridejo na plano, da ti pijejo kri. Ko se nahranijo, grejo nazaj v skrivališče, ti pa se zjutraj zbudiš ves pogrižen, vse te srbi, telo je v bulah ali oteklinah. Odvisno, koliko si alergičen nanje.

Stenice je zelo težko odkriti in še težje iztrebiti, zato povzročajo tudi veliko mentalnih težav. Ljudje imajo zaradi stenic paranojo in travme. Ponoči ne morejo spati, če pa že zaspijo, se sredi noči zbudijo, planejo pokonci in začnejo iskati stenice. Eni poskušajo spati pri prižganih lučeh, čeprav nič ne pomaga. Zaradi neprespanosti postanejo izčrpani in depresivni.

Problem je tudi, da se nas drugi ljudje zaradi tega izogibajo, saj nočejo, da bi kakšna stenica od nas zašla k njim in bi zaradi tega infestirali njihova stanovanja. Prijatelji sedijo bolj stran, noben nas noče povabiti k sebi domov na obisk. Stenice se namreč širijo bliskovito kot korona, ves čas iščejo nove pašnike človeške krvi.

Zaradi tega naše socialne delavke že leta naprošajo Ministrstvo, da naj odpravi te insekte. Ministrstvo se naloge nikoli ne loti zares. Pošljejo nam neke spreje, da jih sami pršimo po sobah, a to ni dovolj. Morda imamo nekaj dni mir, a že kmalu se iz jajčec izležejo nove živali, ki gredo na pojedino po naših telesih.

Ko smo pred meseci napisali javno pismo Uradu za oskrbo in integracijo migrantov, smo že mislili, da so nam končno prisluhnili. Prosili smo jih namreč, ali lahko naše staro leseno pohištvo, ki je infestrirano, zamenjajo za novo. Pripeljali so nove železne postelje in od sreče smo skakali do neba. A veselja je bilo hitro konec. Namesto da bi menjavo naredili tako kot je treba, torej da bi dali vse staro pohištvo naenkrat ven, zaplinili prostor, nato pa namestili novo pohištvo, so postelje menjali počasi. Dve stari ven in dve novi not na teden. Potrebovali so kar tri mesece, da so zamenjali ležišča. V tem času so se seveda stenice iz sob s starimi postaljemi brez težav naselile v nove vzmetnice. Tako je po menjavi vseh postelj v stavbi stanje isto kot prej. Ne vem, ali res samo ne razumejo, kako se moraš boriti proti stenicam, ker jih sami niso nikoli imeli, ali pa jim je preprosto vseeno za nas in so kupili nove postelje samo zato, da se pohvalijo s tem, ne pa, da bi nas dejansko odrešili muk.

Direktorica Urada nam je sicer tudi odpisala na naš javni poziv in povedala, da se stenice pojavljajo zaradi tega, ker mnogo beguncev predčasno odide iz azilnega doma in za seboj pustijo svinjarijo. Ni res. Na Kotnikovi nas večina živi že zelo dolgo in močno pazimo na higieno. Problem ni naša malomarnost, temveč infestacija v starem pohištvu, ki ne more biti odpravljena z malo škropljenja s strupom iz Merkatorja.

Ta zapis je moj klic na pomoč. Potrebujemo pomoč. Življenje s stenicami je nočna mora. Kdor tega še ni izkusil, si ne more niti predstavljati, kako je to težko. Ves čas si ujet med neznosnim srbenjem in paranojo, da te bodo popikale še bolj. To je sramota za državo in sramota za Ljubljano, da moramo ljudje v državni instituciji živeti v takšnih pogojih.

X, Kotnikova